Kot ste lahko razbrali v komentarju
prejšnje objave, sem že v dveh kosih. Najino dete je na svet privekalo zadnjega dne prejšnjega meseca. In to dete je moškega spola, najverjetneje bo tu na blogu imenovan Kung-Fu Panda. To ime pa zato, ker so vsi spraševali, ko je bil še v trebuhu, če brca in ko sem odgovorila da ja, je bil vedno odgovor: pol bo pa nogometaš. Moj odgovor pa je bil: ne ne, naš je pa Kung-Fu Panda. No, zdaj ko sem že 2x napisala, se mi zdi nekoliko dolgo, tako da bom še videla... :-)
Od torka, 03.07., ko smo prišli iz porodnišnice, se navajamo eden na drugega in se imamo super. Razbojnik mi je v VELIKO pomoč in brez njega bi mi bilo precej težje. In res ne vem kaj bo, ko bo minil tale očetovski dopust. Potem se bova z malim morala znajti kar sama.
No, pa da ne zabluzim predaleč.
Od kar smo doma, prihajajo tudi obiski in z njimi dobronamerni nasveti. Saj veste, vsi imajo sama navodila kako naj živimo, kaj naj jemo, kdaj naj spimo... In vsak (ja, prov res, vsak!), mi teži, da moram jesti polento, da bom imela mleko. Mleka je sicer zaenkrat dovolj. Ravno za izvoz ga ni, za domačo porabo pa dovolj. V glavnem, nekaj časa sem se še upirala, da polente pa že iz otroških dni ne maram, da naj me nehajo silit z njo, potem sem pa obupala in si jo naredila. In ugotovila, da sploh ni tako slaba.
Enako je bilo s kašo. Je tudi v redu.
In verjetno bom odkrila še kakšno zadevo, za katero sem mislila da je zanič in je posledično nisem marala, da je pravzaprav okusna. Ah ja, v kaj vse te spravijo otroci. Pa najin še govorit ne zna. :-)