petek, 26. avgust 2011

Novo krilo

Prejšnji teden, ko sem jamrala skoraj nad celim svetom, sem potem prejela sms, da se mi glede na  zapise na blogu očitno veliko stvari dogaja in dodano je bilo vprašanje, kdaj imam čas za pijačo. O ja, oseba, ki me je vabila, me vedno spravi v dobro voljo, takisto me je tudi tisti sms in ena, dva, tri, sva bili dogovorjeni za pijačo. 

Sicer sva jo potem ta teden še nekaj prestavljali, najprej dan, potem ure, ampak sva se vendarle dobili in počvekali na eni pijači. 

nedelja, 21. avgust 2011

Ribji piknik

Najprej smo se kot ribice namočili v bazenu in nato, ko smo postali lačni, smo se posedli za mizo.

Začeli smo s ribjo juhico...


sobota, 20. avgust 2011

Ljubljana v soboto dopoldan

 Ja, v četrtek sva se s Polono dogovorili, da greva v soboto zjutraj malce pogledat, kaj je v Ljubljani novega. 


Pa sva šli... Parkirali sva v Tivoliju, potem pa peš do tržnice, saj je Polona želela nakupiti nekaj stvari, jaz pa sem ji le bolj delala družbo (in s sabo sem vzela fotoaparat). 


četrtek, 18. avgust 2011

Slabe volje

...zaradi šihta.

Če človek dela dobro in se s sodelavci razume, to ni všeč delodajalcu. Vsaj v mojem primeru. 

Ali pa res mislijo, da sem Superwoman - čeprav nisem. 

In so me prestavili na drugo delovno mesto. Kar tako, z danes na jutri. 

O tem, da bi mene kdo vprašal, kaj si želim ni bilo ne duha ne sluha. Ko sem sama povedala vsaj česa ne želim, je bilo kot bob v steno.

Brez veze!

In potem mislijo, da bom še vedno pridna, marljiva, vedno nasmejana in dobre volje. Pa pričakujejo, da bom imela vsak dan vsaj nekaj nadur. Jok brate, odpade! Kar daš, to dobiš. Oz., da se bo stanje v katerega sem bila vržena, na delovnem mestu na katerega sem bila premeščena, tako zelo izboljšalo, da bo kar naenkrat cel oddelek napredoval. In to samo zato, ker se se do sedaj izkazala in vidijo kako sem pridna in nezmotljiva in da mi lahko zaupajo. A bejžte, no.

Nisem ne Hulk, ne Batman, ne katerikoli drugi super junak, in za češnjico na tortici, tudi volje nimam. Ker so tako grdo tole vse skupaj speljali.

Ko sem omenila pa plačo, pa ni noben več bil glasen, samo nekaj so momljali, da mogoče z novim letom. 

Res več ne vem, če se splača v službi biti priden in marljiv, ker jih itak potem samo po nosu dobiš. Tako kot jaz. :-(

torek, 16. avgust 2011

Grmečica, nedelja, 14.08.2011

V četrtek na jamarjih se je začelo govoriti o tem, da bi šli na canyoning oz. soteskanje po Grmečici. Sama nisem še nikoli poizkusila česa podobnega, ampak je Razbojnik glasno v sekundi oba prijavil. Je rekel, da bova vsaj kombinezone lahko oprala brezplačno. Prava Gorenjca, a?! :-) Kaj 'čmo, bom pa šla še jaz.

V bistvu imamo v našem društvu tudi člane Jamarske reševalne službe (JRS) in ker se je JRS  na državni ravni dogovorila z Gorsko reševalno službo (GRS), da iz kanjonov rešujejo JRS, od kanjona dalje pa GRS, je bila želja naših članov, ki so hkrati tudi člani JRS, da bi preverili, kje to sploh je in za kak teren pravzaprav gre in po glasni omembi na sestanku, se nas je hitro prijavilo še 5 navadnih jamarjev.

Tako smo v nedeljo ob 7:30 že čakali na dogovorjenem mestu od tam naprej pa smo se skupaj z enim kombijem in enim avtom odpeljali proti Nomenju, kjer smo pustili avto in se vsi skupaj nabasali v kombi. Potem pa proti Nemškem Rovtu, kjer smo začeli z iskanjem izhodišča. Pa iščemo in iščemo,  vprašamo domačina, ki ni najbolje vedel, kje naj bi to bilo, pa kličemo sojamarja, ki je tud že soteskal, pa se iz njegovih napotkov tudi ne znajdemo najbolje, nato pa se zapeljemo pred neko hišo in nam gospodar le pove točno kje naj pustimo kombi in kam naj se usmerimo potem.

Potem je šlo kot po loju. Preoblačenje v neoprenske obleke, pa čez še naše jamarske kombinezone (za zaščito neoprenov) in tako oblečenim nam je postajalo vedno bolj vroče. Kmalu se nam je že kar mudilo proti vodi. Ko prispemo do vode se nekateri takoj vržejo v najmanjšo lužico, da so se shladili. No, sama se tam še nisem namočila...
Hodimo po rečici, po zelo spolzkih skalah in pridemo do prvega tolmunčka. Jah, nič, tu bo pa treba skočit in se zmočit. No ja, predsednik društva in Razbojnik pred mano korajžno že skočita, nič, na vrsti sem, pa se odrinem še sama in preživim. Jupi! Voda je napolnila neopren in čez nekaj trenutkov se mrzla voda že segreva in postaja toplo po vsem telesu, edino noge so malce hladne, saj neoprenskih nogavičk nisem imela, ampak sem pač toliko bolj migala, pa nisem imela hujših problemov s hladom.


ponedeljek, 15. avgust 2011

Zorbing, sobota, 13.08.2011

Zgodba z zorbingom se začne že v marcu 2011. Rozika je Razbojniku za rojstni dan namreč podarila bon za zorbing. Bon je veljal za dve osebi, za dva spusta. Tudi sebi in kolegici je privoščila enega in hitro smo bili sklepčni, da bomo odšli skupaj. In tako smo se že dlje časa menili in končno določili datum, ki je ustrezal vsem. 

V soboto smo tako že zgodaj nabirali kilometre proti Bohinjski Bistrici, tam smo zavili proti smučišču Kobla in...nato smo morali počakati organizatorje, ki so zamujali. Nič zato, smo se zabavali s podajanjem žoge/rakete, ki v zraku lepo rotira in žvižga.

In potem so se pripeljali organizatorji. Kako smo vedeli? Ja, na prikolici so imeli 2 veliki žogi. :-)


petek, 12. avgust 2011

Mangovo mleko

Zadnjič naju je Rozika povabila na balkonski piknik. Ja, verjetno se čudite, ampak naj razložim: ona na balkonu vse speče v tisti "ponvi", ki so jo pred leti prodajali po TV. Saj veste, naj bi bila ponev za pečenje pice, ampak pri naši hiši smo ugotovili, da je primerna za kuhanje/pečenje veliko drugih stvari, za pice pa definitivno ne. Tako je spekla čevapčiče, pa ražnjiče, pa sir, pa zrezke, naredila je 2 solati, popekla krompirček... Na mizi je dobesedno zmanjkalo prostora za vse dobrote in vsi smo se več kot najedli. In potem je prinesla še doma narejene indijančke in pa puding z gozdnimi sadeži. Noro dobro vse skupaj! In vse smo tako hitro pospravili, da na slikanje tudi pomislila nisem. Bom drugič, saj ponovno obljublja piknik. :-)

No, in potem ko smo se najedli in nadebatirali in je ura postala pozna, sva se z Razbonikom odpravila proti domu. Tik preden sva stopila skozi vrata, skoči Rozika v sobo in ko pride nazaj, mi v roke potisne Mangovo mleko, o katerem sem slavospeve pisala že tukaj

Kako ga je dobila sicer ne vem, vem pa, da me je zelo razveselila, da sem skoraj ostala brez besed. In podarila mi je "ta-veliko" dozo mleka - 1x več ga je, kot ga je bilo v poletnih paketih prejšnje leto. :-)

 
Tako je zdaj moja koža spet mehka in lepo dišeča. 
Mmmmm, kako diši(m)...

torek, 02. avgust 2011

Zopet malce šivanja

Carica mi je kupila nove sukance in Professional Sewing Set.