ponedeljek, 06. februar 2012

Jedilni servis

Ko sva se z Razbojnikom skupaj preselila, sva kaj hitro potrebovala tudi krožnike. Pa sla šla v eno od trgovin, kjer prodajajo tudi te zadeve, pa začela izbirat. Po nekaj dolgih minutah sva bila sklepčna: tele bova kupila. Pa sva jih prinesla domov, oprala in začela uporabljati.


En dan opazim, da en krožnik je pa že počen. :-( 
Dam predlog, da bi mogoče kupila še en enak jedilni servis, ravno zato, da bi imela set 12-ih - za primer če se kak razbije (ker da bi naenkrat gostila 12 ljudi je bolj malo verjetno). Razbojnik ni bil ravno takoj za, se je pa strinjal.

Po novem letu pa sva prejela vrednostni bon od te iste trgovine - češ, ker sva pridno zapravljala v zadnjih 4-ih mesecih (kar je res, saj sva marsikatero stvar med obnavljanjem stanovanja kupila ravno v tej trgovini), si pa lahko pri njih še kaj privoščiva. Bon je bil v vrednosti ravno takega jedilnega servisa in še kake malenkosti. Tokrat pa se je takoj strinjal tudi Razbojnik, da zdaj pa greva po nove krožnike.

Pa sva šla. Tokrat je bila izbira hitrejša, saj sva točno vedela kaj želiva. Doma pa podoben postopek: pomivanje in uporaba. 

Vse lepo in prav, ko me v soboto vpraša Razbojnik: kje pa je še en globok krožnik - ker je ravno pospravljal posodo (ja, vem, zelo je priden) in ugotovil, da imava le 11 globokih krožnikov. Pojma nisem imela. Na pol v šali mu odgovorim, da jih nisem štela, ko so jih zapakirali, tako, da lahko že od takrat kakšen manjka, lahko pa da je tudi še v škatli, ki se nama je valjala po stanovanju od kar sva jo izpraznila. Nisva se kaj zelo ubadala s tem...

Potem pa sva odhajala od doma, pa sva se odločila, da sproti odneseva še smeti v kontejnerje. Zdaj veste v katero smer pes moli taco, ne?! :-) Ker pridno ločujeva, sva se odločila, da Razbojnik odnese "navadne" smeti, sama bom poskrbela za papir. Pridem pred kontejner in želim vreči celo škatlo naenkrat vanj, pa je bila lina premajhna, tako da sem škatlo dala na tla in iz nje začela vleči ostali papir, ki se nama je tačas nabral v omenjeni škatli. In potem ga kar naekrat zagledam v škatli - krožnik, seveda.

Sama sebi sem se začela smejat. Pridem do Razbojnika in mu razložim vso zgodbo, pa me je najprej malo čudno pogledal, potem se je pa tudi on začel smejati. 

In potem sem tuhtala, kakšno srečo sem imela, da ni šla cela škatla v tisto lino.

Še danes, ko pomislim na to zgodbo, se mi smeje: ha ha ha ha...

10 komentarjev:

  1. Bo treba kar redno brskat po smeteh :-)))

    Midva imava eno poceni kolekcijo iz supermarketa, ki se ne lomi, sploh ... Je pa res, da ni tako okrasna kot vajina (lepa!) - mogoče je bolje tako. Imam izrazit talent za delanje črepinj ...

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala za pohvalo, da sva izbrala res lepe krožnike. :-) In ja, brskanje po smeteh mi očitno ne uide. :-)

    Glede delanja črepinj: še domadoma sem pred selitvijo kar dolgo govorila mami, da ko sem bom odselila, bo odšla z mano tudi posodica - taka, lončena s pokrovom. Potem sem pa prvi teden na svojem razbila pokrovček. :-( Eh, baje to prinaša srečo, ampak sem še vedno malo razočarana...

    OdgovoriIzbriši
  3. :-) Črepinjčice, kaj?

    Na Alandskih otokih sem nama kupila lončeno posodo za shranjevanje kave: z magnetkom, ki drži žličko ob strani, in pokrovom s steklenim okencem, da vidim, koliko je še kave. Kupila sem jo na začetku veslaškega dopusta v Mariehamnu. Potem sva jo skrbno prekladala po avtu, nabasanim z vsem živim, jo peljala tistih nekaj tavžent kilometrov domov in vse to. Vmes še obisk Hamburga in ne vem še, kaj. Vse preživela. Doma sem po kratkem času razbila pokrovček, potem pa še odlomila plastični ročaj žličke. In kaj to dokazuje? Da človek mora ostati na dopustu! :-)

    OdgovoriIzbriši
  4. U, to je še skoraj bolj žalostna zgodba kot moja.

    Eh, ampak, saj če se nič ne razbirje, potem nimaš vzroka, da bi si kupil novo. To je pa tudi en pogled na situacijo, ne?!

    OdgovoriIzbriši
  5. :-) Doma sem zlomljena mesta poskušala zlepiti, kar mi je deloma uspelo, lepilo namreč ne drži najbolje, a drži. Tako imam zdaj lončeno posodo za kavo z razpočenim in zlimanim akrilnim pokrovčkom ter odlomljenim a prilimanim ročajem na žlički. Deluje malce retro, ko da sem zadevo našla na bolšjaku, pa kaj čmo :-)

    Drugače pa v glavnem kupujeva nove kozarce, pa ne preveč drage, ker veva, kaj jih čaka ...

    OdgovoriIzbriši
  6. Retro je OK. :-)

    Kozarce sva pa midva dobila za vselitveno darilo. Zaenkrat so še vsi. :-)

    OdgovoriIzbriši
  7. lep servis!! Meni pa otroci vse ta male žličke v smeti zmečejo (skupaj z jogurtovimi lončki),potem nam pa kakšni dobri ljudje prinesejo sladoled,in če nas je več kot štiri, si mormo pa žličke menjavat :-)

    OdgovoriIzbriši
  8. Čak mal, hočeš povedat, da je ogroženo uživanje na vašem vrtu ob sladoledu?! Ali da je potrebno skupaj s sladoledom prinesti tudi žličke?! :-)

    OdgovoriIzbriši
  9. Ne ne, ni treba, bomo pa domači s ta velkimi jedli, gosti pa s ta malimi :-)

    OdgovoriIzbriši
  10. Uf, sem se že ustrašla. Ampak zdaj si me pomirila. :-)

    OdgovoriIzbriši