torek, 09. april 2013

V jamo - po dolgem času

Tale zapis bi moral nastati slab teden nazaj, ampak bolje pozno kot nikoli. 


Velika noč. Na obisk se oglasi prijatelj jamar A.. Povprašuje če bi Razbojnik šel kam v jamo. Razbojnik odgovarja, da bi rad šel slikat, za to pa potrebuje ljudi, tako, da odpade. Jamar A. se ne da (očitno velikonočnega ponedeljka res ni želel preživeti doma). Verjetno je že razmišljal, koga vse naj pokliče...
Jamar A.: "Koliko ljudi rabiš?" 
Razbojnik: "Vsaj trije mormo bit." 
Techka: "Pa sej lohka grem jaz zraven."
Jamar A.: "Ne, ti moraš merkat Pando!"
Techka: "A bejž, če je tko, pol pa očitno ne boš šel v jamo."
Jamar A.: "Pa sej se lohka znajdeš, pa mi rečeš, da boš zrihtala varstvo."
(Zanimivo razmišljanje, a?)
Techka: "Zdele gremo itak na obisk k carju in carici, pa bomo vprašal, če bi jutri merkala malega, pa se slišimo popoldan."

Seveda je bilo varstvo hitro dogovorjeno.
In potem me je začelo zvijat. Bolj ko sem razmišljala, bolj me je zvijalo. 
Kras. Jama Medvedjak. Cca 50m vhodnega brezna. 1 sidrišče. Bom znala prepet? Bom zmožna prižemarit nazaj ven? Eh, kar sem rekla, sem rekla. Gremo.



Razbojnik mi da še en ultimat: "Ne bo se nam mudilo. Tako da vmes nikar ne priganjaj."
Mislim, da sem težko pogoltnila slino. 

Velikonočni ponedeljek. Ure odhoda nismo imeli, ker smo se prilagajali Kung-Fu Pandi. Kaj hitro smo oddali Pando in bili na poti. Obvezni postanek s kavico. Jaz pa že gledam na uro in tuhtam, kako dolgo bo še trajalo. 

Ura 11. Mi se preoblačimo v jamarske kombinezone. Groza. Še kar nismo v jami. Pa bo res trajalo.

Najdemo jamo. Se spustimo vanjo (jeee, šlo mi je brez problemov!). Hodimo po njej. Po navadi sem bila zadnja v vrsti. Tuhtam o Pandi. Je priden? Kaj če joka? Vendar sem tiho. Kje pa upam kaj reči?! :-)

Razbojnik postavlja stojalo, naju pošilja sem ter tja, fleši bliskajo, slikamo. No, to mi je v veselje. Vedno mi je bilo. Sploh potem, ko doma pogledaš slike. Kdo bi si mislil, da v trdi temi lahko nastane lepa fotografija, a?


Malica. Vprašam koliko je ura. "Saj ni važno". Glas v moji glavi pravi, da je še kako važno. Čeprav mi potem povesta. 2 popoldan. Na glas vprašam, kaj menita, kako je Panda. "Ah, super." Oba me potolažita in nadaljujemo. 


Nato se odločimo za povratek na površje. Še dobro, malo sem že utrujena.

Po slabe pol ure smo že vsi na sončku. No, žarki so se sramežljivo kazali. Zvijem štrik vrv. Ja, tudi to še vedno znam. :-) V mislih že priganjam: dejmo, dejmo, Kung-Fu Panda me verjetno že čaka. Seveda ne rečem ničesar. Ampak občutek po obisku jame je bil krasen. Kapniki, štrik vrv, adrenalin. Odlično! Da o tem, kako smo bili blatni ne govorim. Še frizura je imela nekaj blatnih dodatkov.

Gremo proti avtu. Zalutamo. Zaidemo.


Iščemo pravo pot. Ustavimo se. Skoraj vsak pokaže v svojo smer, kje naj bi parkirali. Jooooj... Iz transportke vzamemo GPS, ki nas usmeri proti avtu. Še malo bolj utrujena. Vlečem se za Razbojnikom in jamarjem A.. Oooo, končno na kolovozu in en, dva, tri, smo pri avtu. 

Preoblečeni. Smo že na poti proti Postojni, kjer bomo kaj dobrega pojedli. Mmmm, pa sem res lačna. Še sladico si privoščim! Palačinke. Njamsi.

In potem smo spet v avtu in na poti domov. Gledam uro. Pol sedmih. Super. Ravno prav, da bom vidla malega, preden bo šel spat. In ravno, ko razmišljam o tem, jamar A. izjavi, da Razbojnik pa v avtu še ni prestavil ure. Sra*je! To pomeni, da bom zamudila. Da bo Kung-Fu Panda že spal. Groza. In tuhtam, da še nekaj časa ne bom za v jame. Ja, za v hribe že, kjer me lahko pokličejo, če bi bilo z malim kaj narobe, pa se pač obrnem in grem domov, za v jame pa še ne, ker me še doklicati ne morejo. Vsaj ne na take celodnevne akcije (kar pa so jamarske vedno). 

Ura okrog pol devetih zvečer. Odložita me pri carju in carici, pridem v stanovanje in mali Panda sedi v carjevem naročju. Kar še ni hotel zaspati, mi povesta. 

Vsa srečna, da sem ga ujela še budnega, ga vzamem v naročje, se stisne k meni in ga odnesem v spalnico ter ga dam spat. Nato pa grem domov tudi jaz. Umijem ves blat s sebe in grem v posteljo. Tik preden zaspim, povem Razbojniku, da je bil psihično zelo naporen dan zame, fizično sem pa kar v redu vse skupaj prestala. In da nekaj časa še ne bom hodila v jame, ker sem bila z mislimi veliko preveč pri malčku kot pri obisku jame. 

Ampak, zdaj ko tuhtam... še kak mesec, ali dva.
Če bosta le car in carica pripravljena paziti malega. ;-)


p.s.
Za več slik seveda pokukajte na Razbojnikov blog, v galerijo Medvedjak. In ja, tudi fotografije v tem zapisom so njegove. Mi jih je velikodušno posodil. :-) Hvala, Razbojnik!

6 komentarjev:

  1. Se mi zdi, da ko imaš enkrat otroke, itak nikoli ne nehaš skrbeti zanje, tako da bo bolje, če se ne odpoveš čisto vsemu :-)

    Pa ful krasen izlet je bil - kul fotke!

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, sem že sama ugotovila, da je res malo drugače, ko imaš otroke. :-) Ampak, ker so to res lepi dnevi, se jim ne bom odpovedala. Samo bolj aktivna bom spet šele čez nekaj časa. :-)

    OdgovoriIzbriši
  3. No lepo da si si privoščla eno akcijo. Glede na to, da imaš najboljše možno varstvo, te ne bi smelo preveč skrbeti. Ampak lahko je rečt a ne, skrbi nas pa vseeno. Se boš morala navadit pa bo.

    OdgovoriIzbriši
  4. Ja ja, slej ko prej se bom že navadila. Itak pravijo, da imamo otroke samo na posodo. :-)

    OdgovoriIzbriši
  5. Kdaj gremo spet kam v jamo? :)

    OdgovoriIzbriši
  6. Eni greste že jutri, eni bomo pa šli čez kak mesec ali dva. :-) Kar brez skrbi, ko bo dovolj vroče, me bojo jame zelo vabile. ;-)

    OdgovoriIzbriši