ponedeljek, 08. julij 2013

Današnja neprijetnost

Zjutraj, ko sem oblačila oblačila, ki sem si jih pripravila večer poprej (da se zjutraj hitreje uredim, drugače stojim pred omaro in tuhtam kaj sploh naj oblečem), sem imela pomisleke, ker se zadrga nikakor ni hotela lepo zapeti. Kljub vsemu mi jo je po nekaj minutnem vlečenju uspelo zapeti. Dobro bo, sem si rekla, popokala Kung-Fu Pando, ga oddala pri carici in carju in šla v službo. Vse lepo in prav do….

…trenutka, ko sem med sedenjem na hrbtu začutila nekakšno sprostitev. O groza! Potipam, ja, nisem se uštela. Šit! Vstanem, kiklo potegnem še malo bolj gor, preverim, da je srajca čez »razporek« in šibam proti wc-ju. Tam si ogledam vso zadevo. Joj, tole pa ni dobro! Definitivno ne.

Zadrga na vrhu še drži, vmes se je pa vse razprlo. Matr! Mučim ubogo zadrgo - malo gor, pa dol in zraven tuhtam, da bi klicala carico, če pride do moje službe, da bi ji dala ključe, pa bi potem šla po novo krilo… Ne, to bo predolgo trajalo.

En del zadrge gre gor, drugi se ne premakne nikamor. Dej no! Sam tok, da zaprem. Tuhtam naprej, zraven še vedno iščem rešitev z zadrgo. Najbolj, da vprašam po pisarni, če ima kdo kakšno zihrco, tok, da skupi spnem.

Pa malo gor, pa spet ne gre, pa še malo dol. Dej no! V podzavesti sem pa itak vedela, da bolj ko bom premikala tole gor in dol, slabše bo.

In ja, zadrgi je bilo mučenja dovolj in je popustila. Na celi črti. Tist ključek mi je celo ostal v roki.

Pi**a! (kletvic se ponavadi izogibam, če se le da, ampak tu je bila več kot na mestu) Kva nej pa zdej?!

Eh ja, nč, domov bom šla. Se preoblečt, potem pridem pa nazaj. Vse skupaj primem za hrbtu, še enkrat preverim, da srajca vse pokriva, še en uč v ogledalu, da se res nič ne vidi in grem do svoje mize. Tam najbližji sodelavki obrazložim, kaj se mi je zgodilo (valda se mi je začela smejat), nato še tajnici na hitro obrazložim, da bom hitro nazaj in šibam proti avtu in nato domu. O tem, kako smešno sem bila videti, ko sem hodila čez parkirišče raje sploh ne razmišljam.

Doma se preoblečem in šibam nazaj v službo.

Še dobro, da sem dokaj blizu doma, tako da sem bila v 15ih minutah že spet lepo na svojem delovnem mestu.

Sem se iz tega kaj naučila, prišla do kakšnih novih sklepov?
Ja! Če se mi bo zadrga zdela sumljiva že zjutraj, bom raje takoj oblekla kaj drugega.

Še kaj?

Ja! Kljub vsemu bo treba kakšno kilco dol dat. J

8 komentarjev:

  1. ja če kdaj paše preklinjat, je pa to v takilih situacijah :-)

    OdgovoriIzbriši
  2. Saj vem, da ni smešno, pa si me vseeno nasmejala. ;)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ja, v bistvu je smešno. V tistem trenutku mi res ni bilo do smeha, ampak že ko sem odhajala proti domu, sem se smejala...

      Izbriši
  3. Že doma bi si mogla s knoflo zapet, namest na silo. Pa pol je važn, d maš kakšno dolgo majco/tuniko čez :)
    (praktični nasveti iz osebnih izkušenj)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Knofla... ko sem pisala, sem iskala tud to besedo, pa se je nikakor nisem mogla spomnit. :-) Hvala!

      A pol nisem edina, k se ji je kaj takega zgodilo? Good to know! :-)

      Izbriši
  4. Fenomenalno! A ni super, da taka zanikrna zadrga poskrbi za tako cudovito zgodbo?

    OdgovoriIzbriši
  5. Hm... Ja, čudovita zgodba. :-)
    Samo je bolj smešno, če se to zgodi drugim. ;-)

    OdgovoriIzbriši