četrtek, 04. september 2014

Monteriggioni

Na ta dnevni potep smo se odpravili bolj pozno, saj smo ponoči malo žurirali, potem pa proti jutru šele zaspali in si privoščili malo daljši spanec.

Na poti so naš avto umivale zdaj večje, zdaj spet manjše kaplje in z Razbojnikom sva čakala, da bo najmlajši zaspal, ter bi se na to odpravili do Siene. Ampak Kung- Fu Panda je spet imel druge namene. Ko smo iz avtomobila opazili grad na griču pred nami, sva se odločila, da se zapeljeva tja. Tik pred odcepom sva ugotovila, da je to pravzaprav Monteriggioni.

Parkirišč je kar nekaj...in zopet se plačuje parkirnina na avtomatih, tako da svetujemo, da imate s sabo kovance. Mi jih seveda nismo imeli, zato se je Razbojnik odpravil pred parkomat in tam  pri dveh turistih zamenjal papirnati denar v kovance in poravnal parkirnino. Ta čas sva se s Pando ravno pripravila: jakna in kapa, za dežnike je pa vseeno malo premalo deževalo. No, Panda se ni strinjal z mano in je prav z veseljem nosil dežnik (bolj vlekel ga je za sabo).

Mesto je malo, srednjeveško, z obzidjem. Na obzidje se lahko proti plačilu tudi povzpneš, vendar pa mi nismo želeli tega narediti, saj nam dež najverjetneje ne bi nudil nikakršnih razgledov. Tako smo naredili krog in se odpravili nazaj proti avtu. 




Po parih kilometrih pa je mali že spal. Očitno mu je svež zrak dobro del. V bližini Siene je vedno bolj deževalo, mali je še vedno spal in hitro sva se odločila, da Sieno obiščemo kdaj drugič. Ko bo malo manj padalo. In tako smo se odpeljali naprej oz. nazaj proti domu - po pokrajini Chianti. 


Chianti - na nekaterih delih res lepa pokrajina, ki lahko nudi krasne razglede (verjetno v lepem vremenu še lepše), spet drugod se lahko voziš kot po eni grapi (ali pa smo sami mi izbrali tako cesto). 


Nato pa Razbojnik zopet zagleda mestece v daljavi in se ustavi na bližnjem parkirišču. Ravno takrat se zbudi tudi Panda in ker zopet nismo imeli drobiža za parkirnino, sva se z Razbojnikom odločila, da se skušamo zapeljati bolj v mesto, kjer bo mogoče kdo pobiral parkirnino in bi nam zamenjal denar. No ja, parkirišče smo našli, vendar pa je tudi le-to imelo samo parkomat.  In tabla nam je jasno povedala v katerem kraju smo.


Castellina in Chianti. Ah, poskusimo srečo, mogoče pa ne dobimo kazni. In smo šli v mesto z namenom, da čimprej najdemo kaj za pod zob. 

Ustavili smo se v prvi piceriji in...ni nam bilo žal. Očitno nalepke Trip Advisor na vratih niso zaman, saj jih je bilo tu res veliko. Postrežba na nivoju, hitro smo tudi dobili pici in potem je bila Pandi pica tako zelo dobra, da sem mislila, da bom ostala lačna. Res jo je pojedel precej več, kot sva pričakovala, ampak na koncu nihče ni bil več lačen. Ob pici sem naročila tudi vino iz okolice, vendar pa me ni tako zelo navdušil - meni ni bil tako dober, kot ga hvalijo... Kakorkoli, siti smo se odpravili na raziskovanje mesteca. 

Luštno, spet malo mesto. 
Domače.
Z dušo. 


Po ogledu pa nazaj v avto in proti domu. Zopet po pokrajini Chianti.




Naslednji dan pa smo napadli Piso. O tem se razpišem kmalu. ;-)

4 komentarji:

  1. Kljub vremenu je bilo odlično... bo potrebno ponoviti - ampak še malo južneje :)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. O ja, sem za! Stolp v Sieni me čaka! :-)

      Izbriši
  2. Ah, kako lepo! Pa fino, da si se spet odločila kaj napisati!

    OdgovoriIzbriši
  3. Ja, saj je bil že čas, da sem spet kaj napisala, a ne?! Počasi planiramo že naslednje potovanje, pa še prejšnje ni spisano... :-) Hvala!

    OdgovoriIzbriši