torek, 05. oktober 2010

3. dan v Kairu: Citadela, mošeja Ibn Tulun in Cairo Tower

Po zajtrku sva se odpravila na Citadelo. Pot do tja pa vse prej kot brez problemov... najprej razloživa prvemu taxistu, mu pokaževa na zemljevidu, pa je deloval, da za Citadelo ni še nikoli slišal in naju ni sprejel v taksi. Drugi taksist naju je peljal na ulico od koder se je videla Citadela, in pa tudi ulica se je imenovala Mohamed Ali, saj sva med drugim razlagala taksistom, da bi si želela ogledati mošejo Mohameda Alija (kasneje nama je bata razložila, da imajo oni povsem drug izraz za mošejo, tako da naju zaradi tega tudi v angleščini, da bi si rada ogledala "mosque of Mohamed Ali" niso razumeli). Kakorkoli, ko sva ugotovila, da naju tudi drugi taksist ne bo odpeljal kamor si želiva, sva izstopila iz taksija in poiskala tretjega. Tudi temu sva pokazala zemljevid, pa ni bil najbolj prepričan kam si želiva. Ampak ta je potem vprašal starejšega gospoda za nasvet in ko sva še njemu pokazala zemljevid, je taksistu le razložil kam naj naju pelje. Potem pa je šlo brez problemov - še gneče ni bilo na cesti.

Pred vstopom na območje Citadele...




..., moraš skozi rentgen (tukaj nekaterim res niso dovolili vstopa na območje Citadele, kar me je presenetilo, saj se mi na ostalih rentgenih sploh ni zdelo, da je bi kdo sploh gledal v aparat), potem šele kupiš vstopnico, nato moraš še skozi kontorlo vstopnic, in potem si lahko ogledaš vse zadeve, ki so namenjene obiskovalcem.


Najprej sva malo slikala stavbe v Citadeli in najverjetneje največkrat šklocnila prav mošejo Mohameda Alija, saj je ta res nekoliko drugačna od vseh ostalih - ima namreč belo kupolo, in je kar velika.


S Citadele je tudi lep razgled po celotnem Kairu, vendar nama je bilo kar malo hudo, da do roba ne smeva. Kot vidite na spodnji sliki, je ograja, za ograjo sta sedela tudi varnostnika, in človek naj ne bi prestopil te ograje. Ampak:z Razbojnikom sva se zmenila, da bo šel do varnostnikov in jih poprosil, če lahko prestopi ograjo in ob robu naredi par posnetkov; seveda si je prirpavil tudi nekaj drobiža... Tako je tudi bilo. Čeprav varnostnika najprej nista želela nič slišati o tem, sta se hitro premislila, ko je Razbojnik pokazal malo denarja. :-) Seveda sta mu rekla naj pohiti, sama pa sta se odmaknila. Verjetno zato, da če bi jima kdo kaj rekel zakaj je nekdo lahko prečkal ograjo, da ga nista videla. In tako je Razbojnik prišel prav do roba, od koder je naredil nekaj posnetkov, ter se potem vrnil za ograjo.


Ker je bila ura okoli poldneva in nama je bilo vroče, sva nato malo posedela v senci, potem pa sva se odločila, da vstopiva v mošejo Mohameda Alija. Najprej sva prišla na dvorišče te mošeje, kjer je tudi vodnjak, da se lahko muslimani pripravijo za molitev.


Notranjost te mošeje me je presenetila: strop je zelo lep in zanimiv...


..., se pa tudi vidi, da gre za mošejo, ki jo obišče veliko turistov, saj so bila tla kar nekoliko umazana (s tem mislim na veliko kamenčkov in ostalih drobnih smeti, ki so na tleh te mošeje). Čeprav so v sklopu Citadele kar tri mošeje, in je le-ta najbolj obiskana s strani turistov, me je presenetilo, da so kljub množici turistov, ljudje v mošeji molili.   


Prav tako se mi ni zdelo prav, da se nekatere turistke pred vstopom v mošejo niso zakrile. Ne vem kako to, da so jih sploh pustili v mošejo. No, sama sem se, saj sem dan pred tem ravno zato kupila tuniko in ruto. :-)

Po ogledu mošeje sva zopet posedela v senci, malce prebrala v vodiču še o vseh stavbah na Citadeli, ter nato pogledala še zunanje dvorišče vojaškega muzeja, kjer je stalna razstava. In tu lahko vidiš katapult, tanke, letala, tope, amfibie - vse stvari, ki so jih skozi zgodovino Egipčani uporabljali v vojnah. V muzej nisva vstopila, saj zgodovine Egipta ne poznava tako zelo dobro, sploh pa ne vojaške zgodovine, tako da nama po vsej verjetnosti ne bi bilo preveč zanimivo. Lahko pa da se motiva.

Nato sva zapustila Citadelo in se kar peš namenila proti mošeji Ibn Tulun. Glede na slike mošeje ki sva jo imela, sva bila prepričana, da je stavba, ki je bila čez cesto, prava. Torej sva morala čez cesto. Prečkala sva nekaj pasovno cesto (mislim, da je bila 6-pasovnica) in čeprav so čez cesto hodili tudi domačini, so ljudje bolj počasi začeli peljati, ko sva bila na cesti enkrat midva. Sva pa kar nekaj časa nabirala pogum za ta podvig. Zakaj? Si predstavljate, da bi prečkali ljubljansko obvoznico? Tako cesto sva namreč prečkala. Ja, kot rečeno so vozniki malo zmanjšali hitrost in se nama smejali. Še celo mahali so nama - res sva bila veliko čudo za njih. :-)

Potem pa sva hodila ob obzidju, ki je ločil najino mošejo od naju... Hodiva, hodiva, hodiva, prideva do ulice in predvidevava da morava verjetno v ulico, potem pa bo nekje vhod v mošejo. Bolj ko sva hodila po ulici, bolj čudno sem se počutila. Na začetku ulice sem sicer naredila posnetek...


...potem pa sem fotoaparat pospravila in budno opazovala okolico. Ona pa mene oz. naju. Prav čudno sem se že počutila, in ko je Razbojnik mimoidoče spraševal kje je vhod v mošejo, ga sploh nihče ni razumel, kar se nama v Kairu res ni še nikoli pripetilo. In jaz sem želela čimprej iz te ulice. Zato sva se obrnila in odšla nazaj do glavne ceste, kjer sva imela namen vzeti taksi, saj je bilo očitno, da stavba, za katero sva mislila da je mošeja Ibn Tulun, to ni.

Prideva do glavne ceste, in spet sva jo morla prečkati, saj sva vedela, da je mošejo v drugi smeri. Pred nama se postavi avtobus, pa le-ta spelje, pa pride nov, in tako čakava in čakava, pa sploh nisva mogla čez. Ah, pa narediva mali slalom med avtobusi, in greva čez cesto. Avto, ki je prihajal z najine desne smeri naju je tik preden sva stopila na drugi stran ceste videl, zato je nekoliko zmanjšal hitrost, ni pa naju videl motorist, ki je bil za njim. Ta je potem prehitel avto in naju skoraj zbil. Če me ne bi Razbojnik povlekel k sebi (bil je na moji levi), bi me verjetno motor zbil in sploh nočem vedet, kakšne bi bile posledice.

Bila sem v šoku, komaj sem zadževala solze, zato sva se ustavila in nekaj minut le stala na pločniku. Potem pa sva vzela taksi do željene mošeje. Prišla sva približno 15 minut pred peto, in takoj so nama povedali, da imava le nekaj minut, kajti ob petih se bo mošeja za turiste zaprla. Groza, kako malo časa, jaz pa si moram še ruto in tuniko obleči. Eh, nič zato, hitro sem se uredila in ko sva želela sezuti čevlje, so nama pokazali da ni potrebno in sva dobila take copatke: 


Mošeja mi je bila zelo všeč! Mogoče tudi zato, ker je bila prazna.

Sicer pa sva si to mošejo želela videti predvsem zaradi minareta, saj ima le-ta zunanje stopnišče. 

Sezula sva copatke, dala nekaj bakšiša, pred mošejo videla kako se je cel avtobus turistov obrnil pred mošejo (ker so bili pač prepozni) in nato poiskala taksi, ki naju bo odpeljal na otok imenovan Gezira, kjer sva želela obiskati Cairo Tower. Seveda se po arabsko temu stoplu zopet reče drugače, tako da naju je šele drugi taksist razumel in naju odpeljal točno pred vhod. 

Zopet skozi rentgen, potem nakup kart in pregled hitrih dejstev na bližnji tabli:

Višina 187 m, 14 m premera, gre za najvišjo stavbo v Egiptu. Ha ha, samo ne verjemite da imajo 3 dvigala, ker imajo samo enega. Ostali podatki pa upam, da držijo. :-)

Takole je, ko si pod njim:

in z njega je res krasen razgled na vse strani Kaira. Midva sva naredila nekaj posnetkov...


 
..., ter nato počakala še na sončni zahod (vmes sva skočila še na pijačo, v restavracijo, ki je nadstopje pod razgledno ploščadjo) in naredila še nekaj nočnih posnetkov,...


 ..., potem pa sva se odpravila peš proti hostlu, in po poti sva še kar nekaj časa lahko občudovala Cairo Tower.


 Na vrhu stolpa sem želela govoriti še z bato, pa sva se zmenili le to, da jo pokličem, ko prideva s stolpa, saj se nisva nič slišali. Morali pa bi se dogovoriti za naslednji dan, za Aleksandrijo,... Postavila sva se v vrsto za dol in čakala kar nekaj časa, da sva prišla na vrsto za dvigalo. In ko sva bila zopet na tleh, se nama bata ni več javila na telefon. Hja, v najslabšem primeru pač ne bova šla v Aleksandrijo, bova pa okoli pol devetih (tako kot smo se že prejšnji dan dogovorili) pripravljena na izlet.

Če nama je uspelo ali ne, pa si preberite v naslednjem zapisu. :-)

7 komentarjev:

  1. Pišuka, imaš tako dobre fotke, da ne vem, če upam svoje pokazat :-D
    Fino!

    OdgovoriIzbriši
  2. @Sandra: hvala lepa! Sem kr mal zafarbala v lica. ;)

    @Simon: no ja, sem ter tja mi res kaka rata! :) Ampak itak vem, da so tvoje hudo dobre. No, dej, pokaži jih! :P

    OdgovoriIzbriši
  3. Fotografije in zapis skupaj vse za destetko če smo na faksu. :)

    Mošeja Mohameda Alia in Citadela. Ups... Pozabila sem vama napisat na listek kako mi temu rečemo.
    Citadela je pri nas Qalaat Salah ad Din in Mošeja katera koli je gema.
    Malce pozno sedaj ampak za koga drugega, ki bo šel po vajinih stopinjah morda uporabna informacija :)

    Super blog in Kairo predstavlja točno tak kot je v vsej svoji bedi in veličasnostni. Mesto nasprotij, mesto kjer hodita preteklost in to tisočletna preteklost skupaj z roko v roki z sedanjostjo. Piramide... vse vmes in na koncu zelo moderna nakupovalna središča in moderna naselja...

    Kairo je res mesto, ki te zasvoji...

    OdgovoriIzbriši
  4. @bata: ni problema, sva se kljub nepoznanim besedam za Citadelo in mošejo nekako znašla. :-) Ampak ja, če bo kdo tole bral, mu bo pa lažje poiskati ti dve zadevi.

    Aja, pa Cairo Tower tudi vsi poznajo le pod Borj al-Qahira. Še to si zapomnite. :-)

    Kairo mi ni bil nič beden (verjetno tistih bednih predelov tudi nisem videla), me je pa zasvojil, tako da ga bom (upam) res še kdaj obiskala. :-) In da ga imam v tako super spominu, se imam zahvaliti tudi tebi, bata! Ti si super vodička! Hvala! :-)

    OdgovoriIzbriši
  5. Hehe,bedo sta videla.

    Se spomniš tam ko se konča Islamski Kairo tistega pogleda na drugi strani obzidja?

    Pa ko smo ponesreči zavili v mesto mrtvih?

    Pa tudi na fotkah ima Simon, ko je fotografiral tam iz obzidja ima spodaj del mesta, ki se imenuje Fustat, ki je bil prva prestolnica Egipta. Sicer prav iz tistega časa ni kaj dosti ostalo ampak je pa danes tam res prava beda in vidva sta jo pofotkala. :)

    OdgovoriIzbriši
  6. Ja, OK, ampak bedne, bolj revne predele Kaira sem videla le bolj od daleč. :-) Se nisem pogljabljala preveč v njih in se mi ni tako zelo vtisnilo v spomin.

    Kairo imam pač v lepem spominu: predvsem kot prestolnico s prometnih kaosom, ki pa se uredi (če je treba) in pa predvsem kot zelo "hupajoče" mesto, ki nikoli ne spi, še bolj pa se razživi ponoči. :-) Kairo je super!

    OdgovoriIzbriši