četrtek, 07. oktober 2010

Aleksandrija

Ravno sva bila pri zajtrku, ko sva prejela sms od bate, da naju ob 8.30 prideta iskat s šoferjem. SUPER! Dan poprej sva sicer želela bato ali Patricka povabiti s sabo, pa potem ko sva prišla s stolpa, se bata ni več javila na telefon (potem sva izvedela, da je pač v tisti dobri uri, ko sva midva čakala na povratek z dvigalom, zaspala. Nič hudega.), sva pa vseeno zapisala v sms, da gre lahko kdo z nama.

Hitro sva pojedla, odgovorila na sms, potem pa nič... ob 8:30  ni bilo še nobenega pred najinim hostlom, nekoliko kasneje pa bata pokliče, naj dava kakemu domačinu telefon, da bosta s šoferjem sploh našla najino ulico. To sem naredila.
Čeprav starejši gospod, lastnik bližnje trgovine, najprej sploh ni želel vzeti telefona in me je samo nezaupljivo gledal, angleško pa tudi ni nič razumel, vendar je nato  le vzel telefon in razložil, kje smo, in kmalu smo se z bato že (za)gledali. Potem smo ugotovili, da so sms-i nekam čudno prihajali, saj je ona tistega, ki sva ga midva pri zajtrku dobila, poslala že ob 6-ih zjutraj. Aha, in sicer res ni imela namena z nama v Aleksandrijo, vendar se je potem, ko sva v sms-u prejšnji večer zapisala, da gre lahko kdo z nama, odločila, da gre kar ona. Super, super in še enkrat super. O tem kako je prepričala moža, da naj bo to njegovo darilo za njen rojstni dan, ki ga je imela dan poprej, nama pa je tudi povedala šele v Aleksandriji.  Potem nama je tudi razložila, da prejšnji dan tudi ni imela časa za naju, ker je za ta poseben dan peljala otroke v zabaviščni park, ker jima je to obljubila že zelo dolgo nazaj.

Kakorkoli, z Razbojnikom sva se napokala v avto in že smo bili na poti proti Aleksandriji. Pot do tja je avtocesta, vozili smo se z odprtimi okni celo pot. Na vmesnem postanku sem skočila iz avta in si tudi sama zavila ruto okrog glave, ki sem jo imela shranjeno v nahrbtniku v prtljažniku. 

Že v Kairu sem opazila, da ima veliko šoferjev po avtomobilih knjige. Tudi ta šofer jo je imel. Predvidevala sem, da gre za Koran. In poprosila bato, naj mi pokaže kako zgleda v notrajnosti. No, in da boste vedeli tudi vi, cela knjiga je brez sličič, ampak vseeno lepa:


Me je kar zamikalo, da bi se začela učiti arabščine.

Plan za Aleksandrijo je moral narediti Razbojnik. Zato nas je najprej odpeljal do utrdbe Qaitbay. Bato je jezilo, ker je pozabila poročni list v drugi torbici. Če bi ga imela s sabo, bi bila vstopnina zadnjo namreč cenejša. Ne vem sicer točno koliko, ampak bi bila cenejša (povsod imajo namreč cene za domačine in turiste). No, po spodnji sliki sodeč, bi bila zanjo (če sem se res prav naučila njihovih številk) 2 egipčanska funta (naj me kdo popravi, če sem se zmotila).



Seveda je šlo bati za princip, da če je poročena z Egipčanom, bi pač morala imeti cenejšo vstopnino, pa se gospod, ki je prodajal karte ni več želel prerekati, pa jo je poslal v utrdbo do nekoga. Seveda sva ji sledila. Brez vstopnice je vstopila na območje utrdbe. Ampak, ker sva bila par metrov za njo, so naju že ustavljali, pa je potem ena izmed deklet, ki je dojela da sva skupaj z bato, povzdignila glas in utišala vse moške, in sva lahko šla bato čakat pred pisarno (na spodnji sliki na levi strani), v katero se je šla kregat. 


Žal ni ničesar dosegla, ker pač zahtevajo poročni list.

Zato smo se vrnili pred utrdbo, kupili vstopnice in ha ha, zdaj pa pride na vrsto meni smešni del: zdaj smo pa morali še skozi rentgen (prej smo pa lahko kar mimo njega šli noter). Jao jao. Meni je bilo to res smešno!

In potem smo si šli ogledat utrdbo:

 Vhod v utrdbo je tak: velika lesena vrata!


Utrdba je bila skozi zgodovino ena izmed najpomebnejših obrambnih trdnjav v Egiptu. Postavljena je povsem ob morju in z nje imaš lep pogled na Aleksandrijo, ki je razpotegneja ob obali.


Vsi smo bili kar navdušeni nad to utrdbo, z vsemi sobicami, obzidjem, kletmi,...

Midva z Razbojnikom na obzidju utrdbe Qaitbay by bata



In seveda nam je bilo vsem precej vroče. Zato smo si po ogledu utrdbe najprej privoščili mrzlo pijačo, potem pa nadaljevali proti Pompejevemu stebru.


Tu naj omenim, da nas je naš šofer vedno lepo čakal pred zadevami, ki smo si jih mi ogledovali in prav nič nismo bili omejeni s časom.

Zopet princip pri nakupu kart - pa ni šlo. Spet bi potrebovala poročni list. Je pa zame rekla, da sem študentka, tako da smo vseeno nekoliko ceneje prišli skozi. 


Pompejev steber je iz enega samega dela, 20 m dolgega, kamen oz. granit pa je iz Asuana. Varujeta ga dve manjši sfingi. V okolici so še rovi, kjer so pokopavali Apisove bike. 


Je pa to celotno območje kar sredi blokovskega naselja:


Nato smo se peš odpravili do katakomb, saj so povsem blizu. Na vhodu je prodajalec kart želel, da pusti Razbojnik fotoaparat pri njem. Seveda smo bili vsi proti. Tako pač to ne gre. Jaz, ki sem imela fotoaparat že prej torbici, mi ni nič rekel, Razbojniku je pa težil, ker ga je imel okoli vratu. Ta je taka egipčanska. :-) Po prerekanju je dovolil, da obiščemo katakombe, vendar mora Razbojnik pospravit fotoaparat v nahrbtnik. Seveda. Pospravil ga je v torbico, ki jo imel čez ramo. Ampak potem je kljub vsemu naredil nekaj slik - midve z bato sva igrali detektiva: "Daj hitro. Eden gre!"", Razbojnik pa je poslikal kar se je dalo. Ko smo prišli prav do dna katakomb, pa je tudi lahko hitro poslikal nekaj malega, čeprav je policist za antikvitete, ki se je samo zaradi nas spustil v katakombe, že spraševal gospoda, ki smo mu dali bakšiš ravno zato, da je Razbojnik lahko malo slikal, če smo mi tisti, ki fotografiramo. Seveda da ne. To nama je spet prevedla bata... kako dobro, da sva sem ter tja kljub vsemu izvedela, kaj govorijo. :-) Sama nisem nič slikala, tako da žal nimam nobene fotografije. 

Nato smo se napokali v avto, ter se odpeljali proti amfiteatru. Žal je bil že zaprt, in kljub temu da je bata prepričevala policista, da bomo hitri, je le-ta rekel, da je ponj že prišel avtomobil, ki ga bo odpeljal domov.  In res ga je prišel iskat policijski avto. Škoda. Tako smo si ga ogledali le skozi ograjo, kolikor smo ga pač lahko videli. 


Potem pa po rivieri, poiskati kotiček, kjer bi lahko namočili noge v Sredozemsko morje.  Ustavili smo se ob knjižnici, ki je res noro lepa. Razbojnik je skočil iz avta s fotoaparatom, mi pa smo se odpeljali dalje, saj tam nismo smeli parkirati. Nato sem mu šla naproti, povedat kje smo, da ga ne bo skrbelo. Ampak sem žal pozabila fotoaparat v avtu, zato spet nimam nobene fotografije knjižnice, ki je res lepa.

Vrnila sva se v avto in odpeljali smo se naprej  po rivieri, nato smo skočili še nekaj malega pojest v McDonald's, potem pa smo res prišli do pomola ravno v času sončnega zahoda. 


Hodimo po pomolu, ko se obrnemo zaradi kričanja enega mladeniča na gospodično. Kot nama je kasneje povedala bata, je ta gospodična gledala Razbojnika in na glas rekla: "O, kako lep fant!" in ta kolega (najverjetneje sta bila kaj v sorodu. Fant oz. mož ni bil, saj potem kaj takega verjetno ne bi rekla), se je zaradi te izjave razjezil, in jo začel nadirati, naj ne govori takih zadev na glas, ker se to ne spodobi. Khm, ko smo se mi obrnili, ji kljub nadiranju ni bilo neprijetno in je Razbojniku prav lepo pomahala. Ha, spet ne bi vedela za kaj je šlo, če ne bi bila z nama bata. :-)

(Po)slikali smo sončni zahod, pa se je potem sonce skrilo za oblake.


Zato smo se opravili na začetek pomola, kjer si bomo res namočili noge v Sredozemsko morje. Ampak se vmes še enkrat obrnem in vprašam, kaj rdečega je na obzorju. Jaaaa, sonce se je še enkrat poslovilo od nas.


Potem pa smo res šli namočit noge v morje. Ko sem zakorala v vodo, je bila le-ta super topla... Mmmm. Stopi noter še Razbojnik, in tudi njemu je bila topla. Bata naju je spraševala, kako topla je voda in za naju je bila zelo topla. Ko pa je stopila ona v morje, naju je resno vprašala: "A to je za vaju topla voda?" Zanjo namreč ni bila. Seveda, če je pa navajena tudi na več 50°C, ki jih imajo v Egiptu med poletjem. Midva pa sva se še malo poveselila kot dva majhna otroka,....

by bata
 ... potem pa smo šli do avta in se odpeljali nazaj proti Kairu, kjer sta naju pred hostlom odložila, z bato pa smo se zmenili, da se vidimo tudi naslednji dan - najin zadnji dan v Kairu. 

Razbojnik, super plan po Aleksandriji si naredil! :-) 

Več o najinem zadnjem dnevu v Kairu pa naslednjič.

6 komentarjev:

  1. Jup zame bi bilo dva funta, če lahko verjameš!
    Matr sem spet postala besna...

    Ma nič mi smo se vse eno imeli fajn. Čeprav če odštejem te arhitekturne zadeve potem lahko mirno priznam, da me je Aleksandrija kot že vsakič poprej razočarala.
    Morje je preveč kako bi rekla kalno in polno mulja in deluje umazano.
    Razpadajoče stvbe, kot v najrevnejših predelih Kaira. Veliko konjskih vpreg z shiranimi konji, ki jim lahko prešteješ rebran...
    Sem in tja naletiš kar na človešle iztrebke v ulici in inekcijske igle poleg...

    Skratka Aleksandrija če odšteješ tisto, kar bi si ogledal kot turist in pomisliš, da bi tam živel no thanks.

    No mismo se imeli fino in svoj pogled bom seveda napisala tudi na blogu :)

    Samo da bo malo časa in volje.

    lp in objem, bata

    OdgovoriIzbriši
  2. @bata: Ja, tudi v Aleksandriji smo se imeli fajn! In zdej sem prav vesela, ker vem, da sem se res naučila prepoznavati arabsko indijske številke (kriza, sem mogla prav pogledat, kako se jim reče). :-)

    Ampak glede konjskih vpreg in shiranih konj... teh sva pa v Luxorju videla precej več, kot pa v Aleksandriji.

    In definitivno je Kairo tisti kraj v Egiptu, ki mi je najbolj zlezel pod kožo! :-)

    OdgovoriIzbriši
  3. Luxor... tam na žalost nisem imela priliko še spoznati tudi ljudi, kajti obdelala sem ga še kot turistka in res samo arhitekturne zadeve in pa kako izdelujejo papirus sem si tam ogledala.

    Morda se kdaj odpeljemo na jug in vidim še Luxor malo drugače.

    Komaj čakam tvoje in Simonove nadaljne zapise. Še posebaj puščava. Bela puščava me zanima ;)

    OdgovoriIzbriši
  4. @bata: kdor čaka, dočaka! :-)
    Tud Bela puščava še pride na vrsto... ;-) Čez kak dan ali dva.

    OdgovoriIzbriši
  5. Uf, si mi ušla z dnevi na blgu :-)
    Ampak mi je všeč pisanje in slikice... zelo doživeto :-)

    OdgovoriIzbriši