nedelja, 04. september 2011

Slap Kozjak in Javorca

Že nekaj časa nazaj sva z Razbojnikom govorila o tem, da bi šla pogledat in poslikat slap Kozjak. Potem sem pogledala še, kaj je na tistem koncu še vredno obiskati (in sem imela kar nekaj težav, saj sva Posočje že kar predelala) in sva se odločila še za cerkvico Javorca, katero je Razbojnik kot otrok sicer že obiskal in je naredil tako dobro reklamo, da sem jo res želela videti še sama. :-)

In včeraj, ko sva se zbudila, je Razbojnik podal odličen predlog: "Kaj pa, če bi danes šla do Kozjaka in na tisti konec?" Bila sem takoj za in okoli 12h (ja, mudilo se nama res ni), sva se peljala proti Posočju. 


Najprej sva se odločila, da si bova ogledala slap Kozjak. 

Avto sva pustila na parkirišču, ter se nato sprehodila do slapu. Pot nekaj časa poteka ob Soči in tako ujela še dve skupini kajakašev, ki so pluli po tej naši lepotici. 


















Bolj ko sva bila blizu, hladneje in prijetneje je bilo. 


Kmalu sva ga zagledala. Sledilo je kar nekajminutno fotografiranje. 
 


















Ko sva imela oba dovolj fotografij, sva se odpravila nazaj proti avtu, k slapu pa so se kar naenkrat usule množice. Vesela sva bila, da takrat, ko sva bila tam midva, skorajda ni bilo nobenega drugega več, tako da sva v miru in brez motečih elementov fotografirala slap.

Naslednja točka: Kolovrat = italijanska tretja obrambna črta. 
Ker je bil včeraj res lep dan (beri: bilo je vroče!), sva se še predno sva se odpeljala, odločila, da če bo prevroče, potem muzeja na prostem niti ne bova ogledovala, saj je predviden čas ogleda 1h. In ko sva prispela na izhodiščno točko, kjer naj bi bile informacijske table, le teh ni bilo, tako da pravzaprav nisva vedela, kaj naj bi na tej poti sploh videla, kot rečeno je bilo vroče, in hitro sva bila sklepčna, da si bova to mogoče ogledala kdaj drugič. :-) Se je pa razprostiral kar lep razgled:


Pa sva se odpravila dalje. Proti Javorci.

V Tolminu je vse skupaj zelo slabo označeno, ampak s pomočjo plonk ceglca, ki sva ga imela s seboj, sva  le našla cesto, ki pelje do Javorce. Dolga, ozka, mestoma prepadna cesta, naju je pripeljala do planine Polog, kjer pustimo avtomobil in se naprej odpravimo peš. 20 min piše na tablah, prav tako je pisalo, da je v septembru odprta le do 17h; ko sva midva parkirala, je bila ura že 16:20. Uf, pohiteti bo treba in sva se zagnala v kar strm breg. Sopihava in sopihava in prisopihava do cerkvice v slabih 12 minutah.


Tempo sva imela res hiter, ker nisva želela zamuditi. In ko sva vstopila v prijetno hladno cerkvico, naju je oblilo. No ja, kaj pa nisva verjela tablam, da se tudi počasi pride v 20 min. :-)

Cerkev je zasnoval avstrijski arhitekt; na zunanji strani cerkev krasijo grbi dežel Avstroogrske, v notranjosti pa so v stranice zabojev za orožje vžagana imena vojakov, ki so padli po okoliških hribih med prvo svetovno vojno.

 


















In nato je sledila še pot proti domu, kamor sva prispela v trdi temi in prijetno utrujena. Za nama pa je bil prekrasen dan.

2 komentarja:

  1. Prekrasen VROČ dan :)
    No, vsaj pri Kozjaku je bila prijetnejša temperatura :-D

    OdgovoriIzbriši
  2. O ja, vroče je pa res bilo. Ampak sem takoj za, da še kdaj ponoviva - in takrat ogledava spet kaj drugega. :-)

    OdgovoriIzbriši