četrtek, 22. junij 2017

Noč pod zvezdami

Zadnjič, ko smo bili na Mrežcah, se mi je utrnila ideja, da bi lahko po več letih spet eno noč prespala kar na prostem, najbolje kar nekje v hribih. 

V mislih sem nekaj časa še tenstala to idejo, nato pa sem jo predstavila boljši polovici. Razbojnik je, sploh, ko sem mu omenila, da bi šla "lovit" sončni zahod, potem bi prespala kar v hribih in zjutraj "ujela" še sončni vzhod, predlog hitro podprl.


Car in carica sta se tudi brez pripomb strinjala, da lahko poskrbita za malega junaka preko noči in tako smo kmalu bili dogovorjeni, da v noči s sobote na nedeljo izvedemo ta plan.

Kot rečeno je ideja kar dolgo rasla v mojih mislih, tako da sem se potem tudi primerno pripravila. Od prijateljice Katje sem si sposodila ta toplo spalno vrečo (na zadnje, ko sem spala v hribih sredi poletja, me je zeblo in tokrat nisem želela, da bi me spet. In sploh ker sem gledala po internetu, kakšne so temperature v višjih predelih Slovenije, pa le-te niso bile tako zelo tople - za moje pojme).

In tako sva v soboto popoldan oddala Kung-Fu Pando v varstvo in sva se odpeljala Soriško planino, ki je bila najino izhodišče za gričke proti Možicu, kjer sva mislila prespati.


Že na parkirišču je kar pihalo, ampak sva zagrizla v hrib, pa kakega hudega mraza ni bilo čutiti. Kar hitro sva hodila, vmes sva se zaradi mene nekajkrat ustavila in nadihala, ampak je bil tempo še vedno hitrejši, kot je markirano, tako da sem kar zadovoljna s svojo hojo. Na poti sva srečala celo 2 osebi, ki sta naju kar malo debelo gledala, kam se odpravljala ob koncu popoldneva, otovorjena z velikimi nahrbtniki.

Saj res, moram pohvaliti še svoj novi nahrbtnik... poleg tega da je lep, je še res uporaben. Sem pa naredila celo raziskavo, preden sem ga kupila, ampak to bi mogoče lahko bil že drug zapis na blogu... ;) Nahrbtnik je v glavnem super.


Ko prideva do vrha, v daljavi Razbojnik takoj opazi primeren prostor za najino bivakiranje. Sama sem bila nekoliko skeptična - meni se je zdelo, da je tam bolj malo prostora. No, ko sva stala na tistem mestu, pa se je izkazalo, da je to kar velika polica in več kot primerna za naju. Še nekoliko v zaveterju je bila...

Hitro odloživa nahrbtnike, sama se še preoblečem v dolge hlače in iz nahrbtnika vzamem anorak, medtem ko je Razbojnik oblekel samo dolge rokave, ter že sledim Razbojniku na bližnje pobočje - nekje med Slatnikom in Možicem. Razbojnik je hitro imel vse pripravljeno za fotografiranje sončnega zahoda.


In tako sva (sicer v vetru) čakala, da je sonce zašlo za hribe. Narava nam(a) je tisti večer pripravila čudovite barve in kljub vetru sva uživala.



Ampak, ko se je sonce enkrat skrilo, je postalo hitro hladno, saj veter ni pojenjal. Čeprav je pihalo vseskozi, se je pravi mraz občutil šele, ko so naju sončni žarki nehali božat.


Spustila sva se do najinega kampa, pripravila podlogi in spalni vreči, pojedla večerjo (žemlje in pašteto) in se hitro zabubila v spalni vreči, saj je veter kljub zavetrju precej hladil okolico. Počasi se je znočilo, okolica se je umirila (veter ne), na nebu so se prižigale zvezdice in počasi sva se zazibala v spanec. Do trenutka, ko mi je postalo vroče in sem si slekla dolge rokave. Počasi sem tudi nos vtaknila v spalno vrečo, saj so sunki vetra bili res hladni in sapo jemajoči.

Ker me res ni zeblo, je noč hitro minila. Zbudil me je namreč Razbojnik, ki je imel pripravljeno budilko, da bova pravočasna za sončni vzhod. Sam se je zbudil celo pred budilko (kar pomeni pred 4:45) in potem je nekaj minut odtegnil še meni... Pa nič zato. 

Zvečer sem mu naročila, naj da svojo super duper uro dol z roke, da bova zjutraj videla kakšna je temperatura. Zjutraj sem bila šokirana, kajti ura je pokazala 4°C. 

Ker je še vedno pihalo, sva res hitro pospravila najin kamp in šla na drugo pobočje, tokrat bližje Slatniku, da bova ujela sončni vzhod.



 In čeprav je še vedno zelo pihalo, so bile barve spet noro lepe.



Tako kot večer poprej, sva spoznala da ima sonce svojo moč... kajti takoj, ko so naju prvi sončni žarki dosegli, se je občutek mrazu kljub vetru zmanjšal. A ne za veliko.



Ko je Razbojnik javil, da je zadovoljen s slikami in pospravil svoj fotoaparat, pa sva krenila na pot.


Najprej na Slatnik, s Slatnika na Lajnar, z Lajnarja pa potem še na Dravh. Med spuščanjem s Slatnika me je presenetil še ruševec, ko je par metrov pred mano švignil v zrak. Vsekakor je on bolj prestrašil mene, kot jaz njega. Med Slatnikom in Lajnarjem sva pojedla svak po eno Frutabelo, se zgražala nad krosarco, ki je zjutraj navsezgodaj švigala proti Lajnarju in motila jutranji mir, sicer pa bila vsa navdušena nad jutrom v hribih.


Z Dravha sva potem sestopila nazaj do parkirišča pred Soriško planino, se napokala v avto in se odpeljala na jutranjo kavo... nekam na sonce, da sva se res pregrela. Ob 8h zjutraj sva tako bila že v Škofji Loki na kavi, kjer so se mimoidoči šele prebujali, midva pa že oba polna energije, tuhtala, kaj bomo počeli z malim popoldan. 

2 komentarja:

  1. Ja, res je. Mogoče za ponoviti v kakšnih drugih hribih?

    OdgovoriIzbriši