Družinsko na Vršič

 Nedelja, 8. oktober

Že v tednu pred omenjeno nedeljo sva se z Razbojnikom dogovarjala, kam bi jo lahko družinsko mahnili. Jaz sem seveda imela željo, da s kolesom. Najbolj pomembno je bilo najti turo, ki ne bo prehuda za najinega najstnika Kung Fu Pando. Če se mora malo potruditi, je ponavadi veliko jamranja. In tako sva se odločila, da bomo odkolesarili na Vršič. Iz Kranjske Gore bi bila verjetno prehuda še zame, ampak od Tonkine koče sva pa bila oba mnenja, da nam bo uspelo.

V nedeljo zjutraj se nismo kaj hitro spravili od doma. Prvi minus. Avto je bil obsijan s soncem, ampak v koncih, kamor smo bili mi namenjeni, pa je delovalo vse oblačno. Drugi minus. Za najmlajšega sem imela s seboj veliko stvari za oblečt – celo zimski kombinezon, da ga ja ne bo zeblo. On namreč samo sedi v stolčku in uživa – zaenkrat še ne goni sam, pa bi ga lahko hitro kaj premrazilo. Ampak za ta velikega pa nisem bila tako skrbna, pa me je po tihem malo skrbelo, da ga ne bi zeblo. Tretji minus. Izlet, ki nas je čakal, je imel tako že v predpostavki precej enih minusov. 🤔

Se pripeljemo do Tonkine koče in so bila vsa parkirišča zasedena. Razbojnik avto parkira kar na bližnji travnik ob cesti – je delovalo, da so tam velikokrat parkirani avtomobili. In potem začnem oblačit najmlajšega… Ko je bil na pol oblečen, pa me Razbojnik vseeno opomni, da mogoče pa le ni tako zelo mrzlo. Strinjala sem se in tako sem ga spet malo slekla, vse zimske zadeve pa nabasala v nahrbtnik in jih vzela s sabo. En, dva, tri, smo bili potem vsi zrihtani. In smo štartali. Razbojnik z ogromno kondicije in malčkom pred seboj malo hitreje, midva s Kung-Fu Pando malo počasneje.

Nisem se še dodobra ogrela, ko je Kung-Fu Panda že začel jamrat, da je težko. Ni ravno rekel, da ne more, ampak je pa že pošteno načenjal moje živce: on bi se malo ustavil, pa slečt se mora, pa malo bi popil, pa podlaga je zanič, da se sploh ne da vozit,… Vmes sem se malo približala Razbojniku in najmlajšemu in videla, da onadva pa nimata nobenih takih pogovorov in čist' uživata.

Ko se odpre pogleda na Ajdovsko deklico narediva s Kung-fu Pando krajši postanek. Malo popije, nato pa sestopi s kolesa… In on bi kar bluzil tam okrog, samo da ne bi bilo treba vrtet pedal. 🤨 Kar hitro sem ga napotila nazaj do kolesa in gremo naprej v hrib… Ko sva končno ujela preostala člana družine (v bistvu sta naju čakala) in mu je Razbojnik povedal, da nimamo več veliko do vrha, mu je pa potem šlo malenkost lažje.

Pri Poštarskem domu razjahamo kolesa in potem pade ideja, da se vzpnemo prav do vrha Vršiča. Samo kako to izpeljati, ker nočemo pustiti koles brez nadzora? Pa sta jo mahnila samo Razbojnik in Kung-Fu Panda. Midva z najmlajšim pa sva ta čas jedla priboljške iz nahrbtnika. 

Ko sta se vrnila, smo se malo bolj oblekli - povratki v dolino s kolesom so ponavadi hitrejši in če malo piha, je občutek hladnejši... In en, dva, tri - smo spet pri Tonkini koči. Najmlajšega slečemo, pripnemo v stolčku v avtu, moje kolo na avto, Razbojnik in Kung-Fu Panda pa še naprej s kolesom. Smo bili dogovorjeni, da ju poberem pri jezeru Jasna. Nisva peljala 5min, ko je mali že spal. Pri Jasni sva malo počakala, pa sta prišibala še ta velike dva... In potem smo se opeljali proti domu.

Čeprav je imel dan na začetku en kup predpostavljenih minusov, nam je potem služilo tudi vreme in smo na koncu imeli lep izlet.