Grmečica, nedelja, 14.08.2011

V četrtek na jamarjih se je začelo govoriti o tem, da bi šli na canyoning oz. soteskanje po Grmečici. Sama nisem še nikoli poizkusila česa podobnega, ampak je Razbojnik glasno v sekundi oba prijavil. Je rekel, da bova vsaj kombinezone lahko oprala brezplačno. Prava Gorenjca, a?! :-) Kaj 'čmo, bom pa šla še jaz.

V bistvu imamo v našem društvu tudi člane Jamarske reševalne službe (JRS) in ker se je JRS  na državni ravni dogovorila z Gorsko reševalno službo (GRS), da iz kanjonov rešujejo JRS, od kanjona dalje pa GRS, je bila želja naših članov, ki so hkrati tudi člani JRS, da bi preverili, kje to sploh je in za kak teren pravzaprav gre in po glasni omembi na sestanku, se nas je hitro prijavilo še 5 navadnih jamarjev.

Tako smo v nedeljo ob 7:30 že čakali na dogovorjenem mestu od tam naprej pa smo se skupaj z enim kombijem in enim avtom odpeljali proti Nomenju, kjer smo pustili avto in se vsi skupaj nabasali v kombi. Potem pa proti Nemškem Rovtu, kjer smo začeli z iskanjem izhodišča. Pa iščemo in iščemo,  vprašamo domačina, ki ni najbolje vedel, kje naj bi to bilo, pa kličemo sojamarja, ki je tud že soteskal, pa se iz njegovih napotkov tudi ne znajdemo najbolje, nato pa se zapeljemo pred neko hišo in nam gospodar le pove točno kje naj pustimo kombi in kam naj se usmerimo potem.

Potem je šlo kot po loju. Preoblačenje v neoprenske obleke, pa čez še naše jamarske kombinezone (za zaščito neoprenov) in tako oblečenim nam je postajalo vedno bolj vroče. Kmalu se nam je že kar mudilo proti vodi. Ko prispemo do vode se nekateri takoj vržejo v najmanjšo lužico, da so se shladili. No, sama se tam še nisem namočila...

Hodimo po rečici, po zelo spolzkih skalah in pridemo do prvega tolmunčka. Jah, nič, tu bo pa treba skočit in se zmočit. No ja, predsednik društva in Razbojnik pred mano korajžno že skočita, nič, na vrsti sem, pa se odrinem še sama in preživim. Jupi! Voda je napolnila neopren in čez nekaj trenutkov se mrzla voda že segreva in postaja toplo po vsem telesu, edino noge so malce hladne, saj neoprenskih nogavičk nisem imela, ampak sem pač toliko bolj migala, pa nisem imela hujših problemov s hladom.

Zorbing, sobota, 13.08.2011

Zgodba z zorbingom se začne že v marcu 2011. Rozika je Razbojniku za rojstni dan namreč podarila bon za zorbing. Bon je veljal za dve osebi, za dva spusta. Tudi sebi in kolegici je privoščila enega in hitro smo bili sklepčni, da bomo odšli skupaj. In tako smo se že dlje časa menili in končno določili datum, ki je ustrezal vsem. 

V soboto smo tako že zgodaj nabirali kilometre proti Bohinjski Bistrici, tam smo zavili proti smučišču Kobla in...nato smo morali počakati organizatorje, ki so zamujali. Nič zato, smo se zabavali s podajanjem žoge/rakete, ki v zraku lepo rotira in žvižga.

In potem so se pripeljali organizatorji. Kako smo vedeli? Ja, na prikolici so imeli 2 veliki žogi. :-)

Mangovo mleko

Zadnjič naju je Rozika povabila na balkonski piknik. Ja, verjetno se čudite, ampak naj razložim: ona na balkonu vse speče v tisti "ponvi", ki so jo pred leti prodajali po TV. Saj veste, naj bi bila ponev za pečenje pice, ampak pri naši hiši smo ugotovili, da je primerna za kuhanje/pečenje veliko drugih stvari, za pice pa definitivno ne. Tako je spekla čevapčiče, pa ražnjiče, pa sir, pa zrezke, naredila je 2 solati, popekla krompirček... Na mizi je dobesedno zmanjkalo prostora za vse dobrote in vsi smo se več kot najedli. In potem je prinesla še doma narejene indijančke in pa puding z gozdnimi sadeži. Noro dobro vse skupaj! In vse smo tako hitro pospravili, da na slikanje tudi pomislila nisem. Bom drugič, saj ponovno obljublja piknik. :-)

No, in potem ko smo se najedli in nadebatirali in je ura postala pozna, sva se z Razbonikom odpravila proti domu. Tik preden sva stopila skozi vrata, skoči Rozika v sobo in ko pride nazaj, mi v roke potisne Mangovo mleko, o katerem sem slavospeve pisala že tukaj. 

Kako ga je dobila sicer ne vem, vem pa, da me je zelo razveselila, da sem skoraj ostala brez besed. In podarila mi je "ta-veliko" dozo mleka - 1x več ga je, kot ga je bilo v poletnih paketih prejšnje leto. :-)

 

Tako je zdaj moja koža spet mehka in lepo dišeča. 

Mmmmm, kako diši(m)...

Zopet malce šivanja

Carica mi je kupila nove sukance in Professional Sewing Set.

Cerkev Sv. Uršule sredi Sorškega polja

Že dlje časa me je čarobno privlačila cerkev, ki stoji sredi Sorškega polja.  Tako sama samcata, sredi ničesar, pa vendar že dolgo stoji tam in kljubuje vetrovom in nevihtam. Predvsem, ko se voziš iz Kranja proti Škofji Loki, ob času sončnega zahoda, dobi tako lepo barvo. Prav čarobno. Včasih ob njej raste pšenica, in kadar je tako, je res prav za narisat na platno.

Ker s čopičem nisem ravno najboljša prijateljica, sem se odločila, da enkrat jo bom pa šla poslikat s fotoaparatom. 

Vikend ob morju

Že dlje časa sva se z Razbojnikom odločala, da bi za en vikend skočila malo na morje, da preveriva, če je morje še mokro in slano. In ko so napovedovali še vročinski val ravno minuli konec tedna, sva se odločila, da ravno tega izkoristiva za krajše počitnice. 

Kosmati vrh - drugič

V ponedeljek sva spet stala na vrhu Kosmatega vrha, ampak fotografije nisem pa naredila nobene. Kajti, vreme nama jo je spet zagodlo! Pihalo je celo pot, ponekod bolj, drugje spet manj, na vrhu pa so se od Ratitovca vile še megl(ic)e, tako da z razgledom proti Triglavu spet ni bilo nič. In zaradi vetra sva jo prav hitro podurhala nazaj proti avtu.

V tretje gre rado!