Nikoli mi ni prav

Zadnjič sva šla z Razbojnikom na kosilo v gostilno, ker sva se ravno potepala in se nobenemu ni dalo kuhati... Natakarica je bila zelo prijazna, skoraj malo preveč. Karkoli je rekla meni, je dodala na koncu gospa. Res se ne počutim še staro, zato mi ni bilo všeč, da je vedno dodala gospa, ker to nekako povezujem s starostjo (verjetno je pa le res bila zelo prijazna). Medtem ko Razbojniku ni nikoli rekla gospod. Očitno trebuh prinese tudi to, da te nazivajo z gospa. 

Danes v trgovini pa druga zgodba: ko sem izbirala kruh in ko sem se končno odločila kaj bi rada (še dobro, da ni bilo vrste) in ko mi je prodajalec le dal tistega pol hlebčka, sem se seveda zahvalila: Hvala. In ta mulc poba (verjetno ima kakih 10 let manj kot jaz) meni odvrne: Hvala tebi. 

Khm. Ja, midva pa nisva ravno krav skupi pasla, al kako? - sem si mislila, rekla nisem nič, ker sem se kmalu spomnila kako na živce mi je šla tista gospa.

In potem tuhtam in tuhtam in ugotovim, da mi res nikoli ni prav. 

Ah ja, kdo bi me razumel?!?!?

Ampak, vseeno mislim, da bi natakarica kakšen gospa lahko izpustila in da bi mladi prodajalec v trgovini lahko vse ljudi vikal... Se motim?

Cunce

Ja, THE DAY se počasi bliža, zato se je potrebno pripraviti. In tako sva začela s pranjem oblekic za najinega novorojenčka. In ugotovila, da ima bodoči član družine skoraj več oblek(ic) kot midva z Razbojnikom oba skupaj. Predvsem se to občuti med likanjem. Joj, te gore cunj nikakor ne zmanjka. :-)

Čeprav je kar nekaj dela, priznam, sem zelo zadovoljna, da je tako. Še najbolj krasno od vsega je, da sva vse oblekice dobila v dar. K sreči je kolegičin poba ravno prerasel te cunjice in ker pravijo, da je pri njihovi hiši zadnji, so nama z veseljem podarili vse, česar oni ne potrebujejo. Mislim, da smo za prve pol leta preskrbljeni, potem bo pa že treba kaj kupiti. Če ne bodo spet praznili omar, ha ha ha.

In da pohvalim Razbojnika, pri vsem tem mi zelo pomaga. Predvsem z obešanjem perila (ker so meni to prepovedali delati). Tako obesi preden gre v službo, potem, ko pride nazaj, ima pa spet delo, saj ga prosim, naj že suhe obleke pobere... In kot sem že rekla, tem oblekicam ni in ni konca: 

Lep dan želim tudi vam, jaz grem pa spet malo likat. Ali pa najprej na sprehod, potem pa za likalno desko...

Ah ja, bom še videla. :-)

Šola za starše

Ja, tudi v šolo sva morala. In sva hodila. 6 srečanj, po približno uro in pol. Uspešno sva zaključila šolanje (he he, v bistvu izpita na koncu ni!). ;-)

Različne teme smo obravnavali; od zadnjega meseca nosečnosti, do začetka poroda, pa potem kako ravnamo z dojenčki, da se partnerja zaradi dojenčka naj ne bi odtujila in kaj narediti, da se to ne zgodi, kako poteka dojenje, itd. Zadnje srečanje pa je bilo z naslovom Baby handling. To je bilo še najbolj zanimivo, saj smo lahko tudi sami malce povadili. Jap, tole so bili naši dojenčki:

Čeprav se nihče od dojenčkov ni tokrat nič pritoževal, verjamem, da bom zrela za rokovanje z otrokom šele, ko ga bom dejansko imela in skupaj z njim spoznavala, kako se obleče kakšna cunjica, ki so mimogrede zelo luštne. :-) 

Ja, še dober mesec torej. 

Laži, ampak pošteno

Zadnjič sem gledala, kaj se v mojem kraju dogaja kulturnega. In potem vidim na sporedu komedijo z zanimivim naslovom: Laži, ampak pošteno. Takoj me je zamikalo.

Vprašam Razbojnika, če bi si šel z mano ogledat to igro. Pa je bil njegov odgovor nekaj takega: "Če najdeš kakšnega drugega, bi bil najbolj vesel, če pa noben ne bo želel it gledat tega s tabo, bom pa šel jaz." 

Telefonski klic (če bi jo predstava zanimala) + sms (kdaj in kje), pa sva bili zmenjeni s prijateljico K. 

In včeraj je bila predstava. 

Poscana Zofka

A kdo ve, je včeraj deževalo? Vsaj zvečer??? Ker bi letošnje poletje rada imela zelo sončno in ne želim, da bi se uresničil pregovor:  Če Zofija zemlje ne poškropi, vreme poleti prida ni.

Se tolažim, da je vsaj zvečer začelo deževati... Ampak nisem prepričana, ker sem šla verjetno spet prezgodaj spat. 

Danes je pa itak kar nekaj od vremena: dež in veter, najbolj nemogoča kombinacija.

Upam, da bo jutri že boljše. :-)

Današnje kosilo

Razbojnik je bil zdaj 14 dni na dopustu in ker se mi je zdelo, da bo mogoče moral nekoliko podaljšati, ker ga 14 dni pač ni bilo in so ga predvsem zadnjih nekaj dni zelo pogrešali, saj je telefon veliko zvonil, sem pripravila za kosilo nekaj takega, kar lahko počaka, vendar je na mizi takoj, ko pride lačen Razbojnik domov. In tako ga bo danes na mizi čakala špargljeva juhica:

Zraven bo lahko pojedel kakšno pohano šnito (ja, kruh je bilo treba porabit):

Za sladico pa narezano sadje (jabolka, banane, pomaranče, kiviji), z veeeeeeeeliko smetane, saj je zadnjič izjavil, da bi tudi on pojedel veliko sadja, če bi mu ga kdo tako pripravil. :-)

Upam, da mu bo kosilo všeč.

Reklamacij ne sprejemajo

V eni izmed večjih trgovin, kjer imajo tudi rožice, sva na stebru ob rožicah opazila tak napis:

Verjamem, da je ta napis namenjen ljudem mojega kova. :-)

Rože, rožice

Sestra že cel mesec kupuje rože, jih sadi, pa seje, pa ima en kup opravkov s temi rožami: pa katere, pa kakšne barve, pa... Joj, sej so samo rože (no, to je moje skromno mnenje)! Če jih imaš, imaš potem celo leto delo z njimi. Pa če ne uspevajo, se sekiraš zakaj ne, pa ko greš na dopust moraš nekoga prositi, da jih zalije... Pa še pogovarjati se moraš z njimi, da bolje uspevajo. Samo (nepotrebno) delo!

No, ko so starši začeli sami hodit na dopust, sva vedno dobili navodilo, da rože naj pa le zalivava. Uf, 14 dni je bilo hitro mimo in prav veliko zalivali s sestro nisva. Ampak, zadnji dan sva jih zalili obe. In kaj je naredila carica, ko je prišla domov: brez komentarjev je šla do svojih rožic in iz njih izlila odvečno vodo. Prvo leto je bila še malo razočarana, potem se je pa že navadila - ali pa je z morja priletel kak sms, naj zalijeva rože, tako da je bila situacija potem boljša kot prvo leto.

Nekaj fotk

Carica me je prosila, če bi namesto nje odnesla knjige v knjižnico. Saj bi jih car, pa ravno danes ne utegne, če pa ne bodo oddane danes, bo pa potrebno plačati zamudnino. A ne, tok pa smo Gorenjci, da za take zadeve pa denarja nimamo. 

In sem se odpravila peš proti domu carice in carja. Ko sem stopila iz bloka, me je malo hladilo, ampak sem si rekla, da se bo verjetno ogrelo, zato nazaj po kak pulover ali jopico nisem šla.

Po približno pol ure hoje, pridem do (bivšega) doma, kjer sta me (kot dogovorjeno) na mizi čakali knjigi. Te sem hitro oddala v knjižnici, potem pa sem se odpravila nazaj proti domu. Tokrat sem imela s sabo fotoaparat in po poti nazaj, sem naredila nekaj fotk. Med drugimi sem pofotkala tudi Hribc (cerkvica na levi strani fotografije), fotke katerega sem vam obljubila v tej objavi:

Novi uhani

Te pa sta prinesla carica in car iz Mostarja, kjer sta se potepala med prvomajskimi prazniki. Baje, da me en par čaka še pri stari mami in atu - ja, skupaj so šli na tridnevni izlet do Međugorja, pa do Mostarja, pa tam okoli. 

Hvala!

Bratec ali sestrica

Stojim v trgovini, v vrsti pred blagajno in poslušam pogovor za mano:

Deklica (stara približno 3 leta): Mami, zakaj ima pa ta teta tako napihnjen trebuh?

Mami: Ja, noter ima fantka ali punčko. Tko kot sem jst imela v trebuhu tvojega bratca. A se ne spomniš? 

Deklica: Ja, samo tvoj trebuh je bil večji.

Mami: Saj bo tudi ta trebušček še zrastel, potem bo pa prišel dojenček.

Deklica: In potem bom imela še enega bratca?

Mami: Ne, ti ne. Mogoče kakšna druga punčka...

 :-)