Nedelja, 8. oktober
Že v tednu pred omenjeno nedeljo sva se z Razbojnikom dogovarjala, kam bi jo lahko družinsko mahnili. Jaz sem seveda imela željo, da s kolesom. Najbolj pomembno je bilo najti turo, ki ne bo prehuda za najinega najstnika Kung Fu Pando. Če se mora malo potruditi, je ponavadi veliko jamranja. In tako sva se odločila, da bomo odkolesarili na Vršič. Iz Kranjske Gore bi bila verjetno prehuda še zame, ampak od Tonkine koče sva pa bila oba mnenja, da nam bo uspelo.
V nedeljo zjutraj se nismo kaj hitro spravili od doma. Prvi minus. Avto je bil obsijan s soncem, ampak v koncih, kamor smo bili mi namenjeni, pa je delovalo vse oblačno. Drugi minus. Za najmlajšega sem imela s seboj veliko stvari za oblečt – celo zimski kombinezon, da ga ja ne bo zeblo. On namreč samo sedi v stolčku in uživa – zaenkrat še ne goni sam, pa bi ga lahko hitro kaj premrazilo. Ampak za ta velikega pa nisem bila tako skrbna, pa me je po tihem malo skrbelo, da ga ne bi zeblo. Tretji minus. Izlet, ki nas je čakal, je imel tako že v predpostavki precej enih minusov. 🤔
