Jutro.
Zajtrk.
S Kung-Fu Pando se odpraviva do
polone, medtem ko Razbojnik opravi nakupe v trgovini. Na pol poti do polone mali zaspi, tako da sem pri poloni v miru spila odličen bezgov čaj in malce poklepetala, potem sva se odpravila nazaj domov.
Na poti pokličem Razbojnika. Je že doma. Povabim ga na kavico, saj Kung-Fu Panda še kar spi. Na kavici se zmeniva, da on kuha, midva z najmlajšim pa bova še malo posedela na klopci pred blokom, ker sonček tako lepo sije. Tako je bilo.
Sedim na klopci, berem Pot Nejca Zaplotnika, mali Panda še kar spi. Berem, berem, se navdušujem nad knjigo, sonček še vedno lepo greje.
Pokliče Razbojnik, da je kosilo skoraj kuhano. Odpraviva se v stanovanje. Slečem Kung-Fu Pando, skoraj pojem, ko se oglasi, da bi tudi on jedel. Pa smo vsi trije sedeli za mizo in uživali v svojih obrokih.
Kosilo: čista 10-ka. Res, za vse prste večkrat obliznit! Spet prehitro pojedeno, da bi lahko prej slikala.
Krajši počitek, potem pa spet ven, ujet še zadnje sončne žarke. Tokrat prvič s kengurujčkom. In uganite?! Ja, Kung-Fu Panda je spet zaspal. Z Razbojnikom sva si privoščila sladoled, opazovala eno fantovsko dekliščino (fantje so imeli roza majice, na katerih je bil napis: ker ni želel fantovščine, smo mu naredili dekliščino), naredila nekoliko daljši sprehod, potem pa domov, kamor sta nam car in carica prinesla trojanske krofe, ker sta se potepala ravno v tistih koncih. Sledilo je še kopanje najmlajšega, pa še enkrat hranjenje, in ob 20h je že sladko spal, midva pa po doooolgem času oba pred televizijo (in med reklamami spisano tudi tole).
Upam, da je svež zrak res utrudil malčka, da bo spal do jutri zjutraj...
In kako ste današnjo soboto preživeli vi?