torek, 18. november 2014

Kriza

Na tem blogu. Dogaja se nam veliko, samo časa, da bi vse to zabeležila, pa ni. Oziroma si ga ne vzamem. Oziroma, si ga vzamem zase. Saj veste, ko dam/dava zvečer malega spat, bi se lahko usedla za računalnik in začela s pisanjem, ampak takrat se raje spravim v posteljo, s kakšno (dobro) knjigo v rokah. Seveda takoj za tem, ko je v kuhinji kolikor toliko vse na mestu, kjer mora biti. Pa, ko so cunje v stroju pripravljene, da se bodo preko noči oprale. In pa seveda, ko je topel tuš za mano. 

Večkrat sem že tuhtala, da bi ta blog kar izbrisala, zadnjič sem o tem malo pojamrala celo na glas. Pa mi je Razbojnik prijazno obrazložil, da naj ga izbrišem raje ne, da mogoče se pa vendarle kdaj spet odločim za bolj redno pisanje in bom takrat lahko nadaljevala, kjer sem končala. 

Ko berem bloge na desni strani mojih zapisov, bloge, na katere skoraj dnevno klikam, opažam, da nisem samo jaz tista, katere blog sameva. Ampak, po drugi strani so pa nekatere pri objavljanju novih zapisov precej bolj pridne in takrat imam zelo slabo vest. In potem še bolj, ko mi znanci in prijatelji povejo, da pri meni na blogu se pa nič ne dogaja...

Kakorkoli, ja, imam slabo vest, ampak moj sklep je sledeč: trudila se bom, da se na mojem blogu ne bodo naredile pajčevine, kakšnih dnevnih objav pa ne obljubljam (ampak, saj toliko ste me pa že itak spoznali, da kaj takega od mene niti ne pričakujete, anede?!).

sreda, 24. september 2014

Siena

Peti dan v Toskani smo namenili Sieni. Končno.

Na poti proti Sieni smo najprej naredili postanek v Monteriggioniju, kjer sva Kung-Fu Pandi dovolila, da teka sem ter tja, saj sva želela, da se čimprej utrudi, da bo potem odspal kako urico v avtu in bomo nato lahko spočiti raziskovali naprej. 

ponedeljek, 22. september 2014

4. dan v Toskani - Pisa in Certaldo

GPS nas je lepo peljal do enega od parkirišč v bližini Polja čudežev. Tam je bilo kar nekaj temnopoltih prodajalcev razne šare, tako da se nismo počutili ravno najbolj varne (govorim sicer zase), ampak ti prodajalci nam res niso želeli nič slabega. 

Hitro smo se odpravili do Polja čudežev, do katerega smo imeli manj kot 5 min hoda.
Na tem trgu res vidiš marsikaj zanimivega, ampak težko bi za vse rekla, da je čudež. :-)

torek, 9. september 2014

Popolna rešitev

Poleti sva z malčkom enkrat morala na bližnjo banko in tam imajo (tako kot zadnje čase skoraj povsod) kotiček za najmlajše. Tako pridno se je zaigral, da sem ga samo od daleč gledala, medtem, ko sem urejala tisto papirologijo. In ko sem se mu približala, mi je pokazal kaj vse imajo: garažo v treh nadstropjih, pa avtomobile in tovornjake, pa vlak,... Komaj sem ga odpeljala od tam.

In potem gremo neko soboto spet tam mimo in ves navdušen nama z Razbojnikom skozi steklo še 1x pokaže, kje imajo igrače. In on bi šel kar noter, se igrat.

Pa sva mu rekla: "Ne moreš noter, ker je zaklenjeno. Vidiš, nikogar ni, nobene tete, tudi lučke ne gorijo, ker danes nihče ne dela in imajo zaklenjeno."

In njegov odgovor, povsem hladen: "Mami, daj kljuce!"

četrtek, 4. september 2014

Monteriggioni

Na ta dnevni potep smo se odpravili bolj pozno, saj smo ponoči malo žurirali, potem pa proti jutru šele zaspali in si privoščili malo daljši spanec.

Na poti so naš avto umivale zdaj večje, zdaj spet manjše kaplje in z Razbojnikom sva čakala, da bo najmlajši zaspal, ter bi se na to odpravili do Siene. Ampak Kung- Fu Panda je spet imel druge namene. Ko smo iz avtomobila opazili grad na griču pred nami, sva se odločila, da se zapeljeva tja. Tik pred odcepom sva ugotovila, da je to pravzaprav Monteriggioni.

ponedeljek, 1. september 2014

Zakaj nič več ne pišeš?

Možni razlogi:

1. Ker sem lena.
2. Ker so me lepi dnevi tega poletja premamili ven, namesto za računalnik.
3. Ker sem lena.

Eden bo prav gotovo pravi - če ne kar vsi trije, in to hkrati.

Kaj čmo? Takle mamo...

Vem, da vam moram povedati še, kako smo se imeli v Toskani in to tudi nameravam storiti... V naslednjih dneh torej nadaljujemo.

Hvala za potrpežljivost! :-)

sobota, 31. maj 2014

Volterra

Kmalu, ko smo v San Gimingnanu Pando posedli v avtosedež, je le ta zaspal. O.K. 
Po zemljevidu sodeč nas čaka do Volterre cesta z razgledi in takoj je bil plan, da bova naredila spet nekaj foto postankov, saj Pande tako ne bo motilo... 


sreda, 28. maj 2014

Izjave otrok

Ko sem prebrala tole objavo, sem se prav nasmejala. In se hkrati spomnila naše današnje pripetije.

Pridem po službi po Kung-Fu Pando, pa ga car vpraša: "Kdo je zdaj prišel?" 
Nasmeh do ušes in odgovor: "Mami!"
"Čigava pa je ta mami?"
Malo zmeden pogled, ampak resen odgovor: "Atija!"

:-) 

sreda, 21. maj 2014

San Gimigniano

Po prvi noči smo se odločili, da si ogledamo San Gimigniano, od tam skočimo do Volterre in nato nazaj domov.

In tako je bilo.
Po poti smo naredili tudi nekaj foto postankov:


ponedeljek, 19. maj 2014

Toskana #2

Še vedno bi se rada razpisala o našem dopustu po Toskani. 

Zjutraj smo štartali uro in pol kasneje kot smo imeli namen, ampak se nismo preveč sekirali, saj smo bili na dopustu! :-) Po dolgi vožnji smo tako le prispeli do "kmetije", kjer smo si predhodno po internetu rezervirali apartma. Z apartmajem in ceno smo bili zadovoljnji. :-)


torek, 6. maj 2014

Toskana - teaser - pokrajine

Ups, ne, namesto teaser uporabim raje dražljivko. :-)

V glavnem, smo nazaj, v naslednjih dneh upam, da mi bo uspelo napisati še kakšno vrstico več o tem, kako smo se imeli...


sreda, 23. april 2014

Dogaja se

In to na polno. 
Naredila velik korak v življenju prejšnji teden, zdaj me pa že čakajo nove dogodivščine. In te resnično čakajo že dolgo. :-)


Se jih že veselim. :-)

Kdaj pridemo, kdaj gremo...oh, boste pravočasno obveščeni  - če ne prej, ko se vrnemo. :-)


torek, 1. april 2014

Saj bom kmalu

Spet kaj napisala.
Kar brez skrbi, gesla do bloga nisem pozabila, samo lepi dnevi me prej spravijo ven, kot pa za računalnik.
Razumljivo, kajne? :-)

ponedeljek, 24. februar 2014

Čokoladne banance

Pri nas smo vsi nori nanje.

In sodelavka je enkrat prinesla v službo doma narejene...njami! Seveda sem jo takoj prosila za recept. In dooolgo, (pre)dolgo odlašala, ker z želatino pa jaz še nikoli nisem nič ustvarjala in se jo po malem kar bojim... :-)

Ampak, banance mi niso dale miru. Preberem recept 1x, pa ga odložim. Pa čez nekaj dni še 1x, pa si napišem vse sestavine, ki jih potrebujem, na listek, da jih bom ob priliki kupila. Ko so bile sestavine končno doma, pa ni več tako dolgo trajalo, da sem potestirala recept.

nedelja, 16. februar 2014

Prebrano

Dokaj hitro. Raje ne povem kako hitro, ker me boste mogoče začeli obsojati, če nimam nič drugega za početi. 


Mi lahko svetujete, katera knjiga bi bila še dobra za prebrati?


ponedeljek, 10. februar 2014

Prešernov dan, muzej in mali umetnik

Praznik (pa čeprav na soboto). :)
Dež (oz.rosenje). :(
Kaj naj počnemo??? 
Carica nas spomni: "Danes so zastonj vstopi v muzeje". Na gradu, ki ga dnevno občudujemo skozi okno, je tudi muzej... Pa še ravno prav daleč je, da ne bomo premokri, ker zunaj rosi. Gremo!


četrtek, 6. februar 2014

Peka IV ali kako porabiti banane

Verjetno nismo edina družina, ki včasih določeno stvar poje v pol dneva, drugič spet taisto stvar skoraj mora vreči proč, ker se prej pokvari... 

In tako sem se danes popoldan spraševala, kaj naj z bananami, ki so bile že kar lepo rjavo-črne. Skok na internet in odkrijem tale recept.

"Pa dajmo!" Hitro je bil biskvit v pečici, pekel se je ravno toliko časa, da sva stuširala Kung-Fu Pando (ja, mali pač rad preliva vodo iz lončka v lonček, in to pač zna trajati), nato pa je Razbojnik sam dal Pando spat, jaz pa sem medtem sfiniširala sladico, da jo je lahko odnesel na jamarski sestanek. Ker sem bila torej malo omejena s časom, nisem čakala, da bi se res vse shladilo, prav tako sem namesto čokolade povrhu posula le s kakavom, ampak ko sem sladico rezala in en košček dala v usta, se mi je zdela odlična. Vendar pa zaradi že omenjenega plana (da Razbojnik odnese sladico jamarjem), se tudi smetana ni najbolj strdila in je vse skupaj izgledalo prav pocasto... 


nedelja, 26. januar 2014

Peka III

Hotela sem narediti Srnin hrbet, pa me je recept, ki sem ga imela, odbil, ko sem prebrala, da naj bi porabila 8 jajc. Ja, saj jih je nekaj še na zalogi, ampak...čez kak teden, ko bodo res že nujno za porabiti, ok?! :-)

In tako sem zopet začela z listanjem knjižic in tokrat našla recept "Čokoladni kolački".

Pekla sem sicer precej dlje, kot je pisalo v receptu, ampak zaključimo lahko, da je tudi ta sladica okusna. 


Ste tudi vi kaj spekli ta vikend? ;-)

četrtek, 23. januar 2014

Peka II

Še vedno se kar nekaj jajc skriva v mojem hladilniku in preden postanejo neuporabna, jih skušam uporabno porabiti. Tako sem v nedeljo spet pekla. 

Seveda sem zopet želela uporabiti model za potice, ki mi ga je prinesel Božiček in tako sem iskala in iskala recept, saj sem želela poiskati kaj brez kvasa, ker sem želela, da je vse hitro narejeno, ne da bi čakala še, da testo vzhaja.

In po kakšne pol ure (ja, verjetno bi mi ta čas vzhajano testo lepo naraslo), le najdem recept v eni izmed knjižic RamaJogurtno - čokoladna potica.

četrtek, 16. januar 2014

Peka

V decembru sem se lotila peke potice... prvič v življenju... da bi bila ready za praznike. Naredim testo, ga dam vzhajat, ko to res lepo raste in naraste. Med vzhajanjem ugotovim, da mogoče pa res nimam pravega modela, ker tega je nastalo precej več, kot je bil velik moj modelček (za šarklje). Ja, nič, čas za v pečico, tako da časa za iskati nov model ni bilo. Ah ja, naj zamolčim, da mi je še kako uro pred tem model za potice ponujala carica, ampak trmsta kot sem, si ga seveda nisem sposodila - zakaj le, če imam model za šarklje! 

In potem dam peči... 

in potica še bolj raste in raste, gre celo čez rob... pismo! Ampka, diši pa tudi kar lepo....

Ko je pečena, jo dam iz pečice in pogled nanjo vsekakor ni bil za dol padet:


sreda, 8. januar 2014

Faza 2

No, po prejšnji objavi moram priznati, da se je stanje že izboljšalo. Ne porabim več tone in pol robčkov na dan, ampak samo še dva paketka. :-)

Zdaj se je pa našla druga zadeva, ki me blazno moti. In sicer, od neprestanega brisanja nosu, sem si le tega nekoliko opraskala z robčki (kljub uporabi exstra soft robčkov z balzamom). In zdaj, ko se celi, to peče, boli, skeli,..., skratka moti.

Sicer mažem s kremo (kadar se spomnim), za katero v reklamah navajajo, da "učinkovito preprečuje plenično vnetje oz. plenični izpuščaj" (ja, sem si jo sposodila od Kung-Fu Pande; če je dobra za dojenčkovo ritko, bo tudi za pod moj nosek dobra, a ne?!) in priznati moram, da je stanje res boljše, ampak vseeno pa še ni 100%. In glede na to, kako sem neučakana (ja, jaz bi bila rada zdrava takoj), me zanima, če ima kdo še kakšno drugo rešitev za ta problem, da jo potestiram naslednjič oz. če bo krema, ki jo zdaj uporabljam, predolgo zdravila vse skupaj. 

ponedeljek, 6. januar 2014

Zabasano

Totalno. Pa pihneš, pa še bolj pihaš, pa je šlo že ogromno ven, res ga spucaš, pa niti vdihneš ne ponovno, pa je spet tako, kot 2 sekundi pred tem. 

Se trudiš ignorirat, pa se ne pusti. Neee, potem začne polzeti, čisto počasi, kapljica za kapljico, kar postane prav moteče. Kaj moteče, nevzdržno. In če še vedno ignoriraš kapljice, se nabirajo in nabirajo, ter spustijo prav do konca nosu in takrat zopet posežeš vmes... GROZA!

In za povrhu vsega, sem ter tja še parkrat kihneš, ampak "zamašek" je še vedno tam... :-( 

A se sploh splača pihat, kihat, robčke nucat? 
Ne vem če. 
Vem samo, ta me tale moj zabasan nos blazno moti. In k sreči je polna samo ena nosnica, druga še vztraja in se bori proti prvi skupaj z mano. Ah ja, upam, da bom lahko spala. :-)