Peka

V decembru sem se lotila peke potice... prvič v življenju... da bi bila ready za praznike. Naredim testo, ga dam vzhajat, ko to res lepo raste in naraste. Med vzhajanjem ugotovim, da mogoče pa res nimam pravega modela, ker tega je nastalo precej več, kot je bil velik moj modelček (za šarklje). Ja, nič, čas za v pečico, tako da časa za iskati nov model ni bilo. Ah ja, naj zamolčim, da mi je še kako uro pred tem model za potice ponujala carica, ampak trmsta kot sem, si ga seveda nisem sposodila - zakaj le, če imam model za šarklje! 

In potem dam peči... 

in potica še bolj raste in raste, gre celo čez rob... pismo! Ampka, diši pa tudi kar lepo....

Ko je pečena, jo dam iz pečice in pogled nanjo vsekakor ni bil za dol padet:

Meni pa je padla - vnema, kljub temu, da smo celo potico kar hitro pojedli in da so jo hvalili vsi, ki so jo poskusili... da je rahla, sladka,..., skratka dobra. No, malenkost boljše sem se že počtila. 

Seveda sem v sekundi vedela kaj potrebujem za božično darilo in očitno sem bila res pridna, ker me je nov model čakal pod smrekico. Hvala, Božiček! 

In je čakal... in čakal... pa smo smrekico že pospravili, model je pa še kar čakal...in čakal... 

Do danes. Ko sem se ga končno odločila potestirati. Spekla sem marmorni kolač: 

Tokrat sem z izgledom zadovoljnja, z okusom pa tudi...  Nekaj kosov sem zapakirala za jamarje, kamor jih je odnesel Razbojnik (ja, četrtek je dan za ferajn). Ko pride nazaj in če bo v posodi še vedno kak košček, potem me moj okus vara in se nekaj časa raje ne bom lotila peke. V nasprotnem primeru pa....hja, seveda, bo potrebno še kaj speči, saj je v hladilniku še kar nekaj jajc za porabiti...