Čokoladne banance

Pri nas smo vsi nori nanje.

In sodelavka je enkrat prinesla v službo doma narejene...njami! Seveda sem jo takoj prosila za recept. In dooolgo, (pre)dolgo odlašala, ker z želatino pa jaz še nikoli nisem nič ustvarjala in se jo po malem kar bojim... :-)

Ampak, banance mi niso dale miru. Preberem recept 1x, pa ga odložim. Pa čez nekaj dni še 1x, pa si napišem vse sestavine, ki jih potrebujem, na listek, da jih bom ob priliki kupila. Ko so bile sestavine končno doma, pa ni več tako dolgo trajalo, da sem potestirala recept.

Ob miksanju me je skrbelo, da tole pa verjetno ne bodo banance, kot sem si jih zamislila, saj se je kar hitro začelo vse vlečit, kot kak žvečilni gumi. Okus je sicer bil podoben, ampak izgled pa definitivno ne. Ker sem vedela, da mora priti "rahla pena".

Pa pride Razbojnik iz službe in mu jih ponudim... Tudi njemu je bil okus kar v redu, medtem ko mu umivanje rok po vsakem koščku ni bilo všeč. Kunf-Fu Panda je pa samo prišel do mene, odprl usta in kot kak kralj čakal, da je dobil sladkarijo v usta...ja ja, rok si pa res ni želel umazati. :-) Vsa razočarana odložim pladenj na balkon in se odločim, da kakšno uro počakam, preden bom nadaljevala z rezanjem.

In tako zvečer narežem nekaj koščkov, da jih bom odnesla zjutraj še carici in pa seveda carju, ki kupljene obožuje. Za odtenek lažje je šlo. Na rezanje mislim... 

Naslednji dan je carica svojim obiskom ponudila tudi banance in ker carja ni bilo doma, ni dobil nobene, kljub temu, da sem naročila, da mora kakšna ostat tudi zanj. Kakorkoli, odločila sem se, da narežem in jima nesem še eno posodo. Pridem domov, začnem z rezanjem...ho ho ho, to je pa bila povsem druga pesem. Skoraj take kot morajo biti. Celo slikat sem jih upala, in zdaj jih ponosno prikazujem:

Naslednjič bodo pa še lepše. Okusne so bile že tokrat - zanemarimo dejstvo, da je glavna sestavina sladkor :-)

In verjamem, da bodo izginile tako hitro kot so te. ;-)