Kriza

Na tem blogu. Dogaja se nam veliko, samo časa, da bi vse to zabeležila, pa ni. Oziroma si ga ne vzamem. Oziroma, si ga vzamem zase. Saj veste, ko dam/dava zvečer malega spat, bi se lahko usedla za računalnik in začela s pisanjem, ampak takrat se raje spravim v posteljo, s kakšno (dobro) knjigo v rokah. Seveda takoj za tem, ko je v kuhinji kolikor toliko vse na mestu, kjer mora biti. Pa, ko so cunje v stroju pripravljene, da se bodo preko noči oprale. In pa seveda, ko je topel tuš za mano. 

Večkrat sem že tuhtala, da bi ta blog kar izbrisala, zadnjič sem o tem malo pojamrala celo na glas. Pa mi je Razbojnik prijazno obrazložil, da naj ga izbrišem raje ne, da mogoče se pa vendarle kdaj spet odločim za bolj redno pisanje in bom takrat lahko nadaljevala, kjer sem končala. 

Ko berem bloge na desni strani mojih zapisov, bloge, na katere skoraj dnevno klikam, opažam, da nisem samo jaz tista, katere blog sameva. Ampak, po drugi strani so pa nekatere pri objavljanju novih zapisov precej bolj pridne in takrat imam zelo slabo vest. In potem še bolj, ko mi znanci in prijatelji povejo, da pri meni na blogu se pa nič ne dogaja...

Kakorkoli, ja, imam slabo vest, ampak moj sklep je sledeč: trudila se bom, da se na mojem blogu ne bodo naredile pajčevine, kakšnih dnevnih objav pa ne obljubljam (ampak, saj toliko ste me pa že itak spoznali, da kaj takega od mene niti ne pričakujete, anede?!).