Soseda

Saj veste, kako je v bloku: ene osebe so vam kul, enih sploh ne poznate, nekaterim bi se pa najraje čimvečkrat izognili. Ena od sosed upokojenk spada v zadnjo kategorijo. Po mojih kriterijih. Pa skoraj vsak dan jo srečam. :-(

Kljub dežju greva s Kung-Fu Pando vsak dan ven. Vsaj za kakšno urico. Če ne dežuje preveč, seveda. Če le rahlo rosi, dam čez voziček tisto "pelerino" in midva šibava naokrog. Ko so dežne kaplje le prepogoste ali prevelike, pa jo mahneva nazaj proti domu. In tako je bilo tudi danes. 

Panda je lepo spal v vozičku, zato sem v kleti prav previdno, kolikor sem le lahko tiho, odstranila prevleko z vozička. Še pazila sem, da niso kapljice s prevleke padle malemu na obraz. Uspelo mi je, mali je še naprej spal. Potem sem si slekla jakno, ki je bila rahlo mokra, da bom malčka lahko odnesla v stanovanje, pa da ga mokrota mojih oblačil ne bi motila, ko bi bil v naročju. Brez problemov. Potem odpnem torbo z vozička. To ga ponavadi zbudi, ker se pripenja "na ježka", vendar danes ga tudi to ni zbudilo. Odpnem zimsko vrečo v kateri je spal, se sklonim nadenj, pa zaslišim res glasen pozdrav:

- Dober dan. Zdaj pa ni fino, v takem vremenu, z otroci okrog špancirat, a?

Sledil je moj tihi Dan, potem pa sem že Pandi delala ššššš, kar nazaj zaspi, ker ga je glasnost sosede takoj prebudila. Pa je šel ves moj trud v maloro. Kljub vsemu sem mislila, da bo videla, da mali na pol spi, pa bo zmanjšala jakost svojega glasu.

Ampak ne, soseda se ne da in nadaljuje:

- A me niste slišala, al' mi sam niste odgovorila? Hm, kam pa sem dala zdaj svoje ključe?

In ker je bil Kung-Fu Panda že zbujen, sem ji z normalno glasnostjo (ki je bila pol nižja od njene), odgovorila, da ji pač nisem odgovorila, ker je otrok spal. 

- Aja, jst se pa derem. Joj..

je bil njen odgovor, s tem da je začela stavek glasno, besedi derem in joj, sta bili pa izgovorjeni čisto potiho.

Ker je bil Kung-Fu Panda že zbujen, sem ji rekla samo: Sej je v redu in šla mimo nje. Kaj vse sem imela pa v glavi, pa raje ne bom pisala. Sem bila tako huda, da je niti pozdravila več nisem. Ko sem se vzpenjala po stopnišču, se je še enkrat slišal njen vzdih:

- O ho ho...le kam sem dala ključe?

Mislim, da je tokrat govorila sama s sabo. :-)

Doma sem potem Pando slekla, ter ga hitro uspavala nazaj. In danes to niti ni bil tak problem, včasih pa potem zlepa noče več zaspati.