Spodmoli Veliki Badin

Ššššššc, šššššccc... 

Joj, kok ga je! Apčih! Pa še kiham zaradi tega vsega prahu! 🤨

Pajčevine ometene, prah pobrisan. Vsaj tukaj, če so že domače police polne prahu. V kotih imamo od poletja, ko smo imeli bolj odprta okna, tudi nekaj več sostanovalcev (beri pajkov). 

Čas je da ta blog spet malo zaživi. Zakaj? Ker je v bistvu to res lep dnevnik. Ko berem za nazaj, mi je res super in že dlje časa sem tuhtala, da bi spet tole oživela. In ker se nam dogaja precej, bom res skušala naše izkušnje sproti zapisovati. 

Torej, danes sledi "poročilo" o zadnjem izletu. Ta teden sva se z Rabojnikom namreč odpravila na kolesarski izlet na Primorsko. Ja, kar tako, sredi tedna. Sama, brez otrok. In bilo je super. Super topel dan, nikjer nobene gneče in še krenila sva proti cilju, ki sem ga želela že več let obiskati: spodmoli Veliki Badin. 

Vse se je začelo že prejšnji teden, ko sem izvedela, da moram do konca meseca nujno porabiti nadure, ki jih imam, sicer se mi brišejo (ja, nov šiht, nova pravila - malo se še navajam). Ko sem to zaupala Razbojniku, je takoj predlagal, da vzameva en dan frej, ker on pa ima letos še kar nekaj dopusta. On je izbral destinacijo, jaz dan. Sama sem čakala vremensko napoved in se nato odločila za torek, on pa ni imel toliko težav - vsaj tako je delovalo. 😁

Torej zjutraj najmlajšega oddava v vrtcu, veliki zna v šolo že sam in šibava proti Primorski. Parkirava pri vasi Kubed in kreneva na pot. Vozim za Rabojnikom, vmes me opraskajo robide, in kaj kmalu sva v vasici Gračišče. 

Nisva se kaj veliko ustavljala in sva že šibala naprej. Mimo vinogradov (nekatere trte so bile še zelo polne in so vabile, ampak sva midva šla kar naprej) malo navzdol po kolovozu (to je kar šibalo), pa do glavne ceste, ki sva jo prečila, potem pa vzpon proti vrhu Gradec. Valda sem Razbojnika komaj lovila. Vmes sva srečala 4 nemške turiste, jih prehitela in kasneje tuhtala, kam neki so jo mahnili s tako velikimi nahrbtniki... 🤷‍♀️ Pa vendar so bile to edine človeške duše, ki sva jih srečala na najinem izletu v celem dnevu. 

Ko se že nekoliko vzpneš pa se začnejo še razgledi na vse strani. 

Eni malo dlje uživajo v njih (tisti, malo hitrejši, ki čakajo na bolj počasne), ostali pa ravno prisopihamo do prvih in že gremo dalje. 😂

Kaj kmalu v daljavi vidiva cerkvico Sv. Kvirika. Še ciprese so ob njej. Tak toskanski pridih kar naenkrat. Griček gor in dol, pa sva pri njej. Malo se sprehodiva po pokopališču, pa se odločiva, da naju čakajo spodmoli. Če greste do spodmolov peš, je omenjena cerkev izhodišče. 

Sledil je spust do spodmolov. Vse je lepo označeno, tako da veste kje zaviti do te naravne znamenitosti. Nekaj časa sva kolesa še potiskala ob sebi, nato sva jih zaklenila in se naprej odpravila peš. In kar naenkrat sva se znašla pri spodmolih. Povsem zase sva jih imela. Tu naj bi bivale ptice - no, ni jih bilo in sva imela vse povsem zase. 😊

Seveda sva se razgledala in naredila kar nekaj slik... 

Po ogledu sva naredila krajšo pavzo. Pojedla sva čokoladici. Na soncu. Sva ugotavljala, da je temperatura idealna - res ni bilo prevroče niti na soncu. 

Potem pa dalje... do vasi Dvori. Tam mi razbojnik reče: "Desno gor". Najprej sem tuhtala, če res desno, ker je bil tam klanec, pa Razbojnik večkrat "levo" zamenja z "desno" (in obratno), tako da sem vseeno z roko preverila: "A tja gor?" in dobila potrditveni odgovor. 

In potem je hrib postal še bolj strm in je bilo potrebno stopiti dol. Razbojnik me je sicer prehitel, ampak kasneje je tudi sam začel hoditi ob kolesu. Strm, dolg klanec. 😐 Pa kar ne konča se. Se vleče kot Jara  kača...

Ampak, počasi se daleč pride in tudi jaz sem prisopihala na vrh tega hriba. Razbojnik se je v tem času že pošteno spočil in tudi meni privoščil počitek. Potem pa sva odkolesarila naprej. Kmalu sva bila na platoju, planoti. Rabojnika sem komaj dohajala, on pa je kar šibal, kot da ni ta dan še nič prekolesaril. 😄

Krajši postanek sva naredila še pri kamnu, ki označuje vrh Veliki Gradež...

..., ter naredila nekaj posnetkov pri skalnem robu...

...potem pa sva šibala proti razglednemu stolpu na Lačni.

Vzpela sva se tudi na vrh, nato pa je sledil samo še spust v Kubed. Tura je bila tako zaključena, ampak za ta pravi zaključek sva pa še tole zmazala:

Oba sva se strinjala, da bo še kdaj potrebno kar takole med tednom vzeti kak dan frej in se odpeljati na lepše. 😁