Slap Kozjak in Javorca

Že nekaj časa nazaj sva z Razbojnikom govorila o tem, da bi šla pogledat in poslikat slap Kozjak. Potem sem pogledala še, kaj je na tistem koncu še vredno obiskati (in sem imela kar nekaj težav, saj sva Posočje že kar predelala) in sva se odločila še za cerkvico Javorca, katero je Razbojnik kot otrok sicer že obiskal in je naredil tako dobro reklamo, da sem jo res želela videti še sama. :-)

In včeraj, ko sva se zbudila, je Razbojnik podal odličen predlog: "Kaj pa, če bi danes šla do Kozjaka in na tisti konec?" Bila sem takoj za in okoli 12h (ja, mudilo se nama res ni), sva se peljala proti Posočju. 

Jutranja modrost

Ob jutranjem napitku, preberem napis na sladkorju.

 In nato tuhtam: "Hm, pa še kako res je!"

Še jutri...

...potem pa en teden dopusta! JUPI!!!

No, dolgujem vam še slikico iz prejšnje objave. Tole je moje novo krilo, ki ga z veseljem nosim:

:-)

Lep vikend vam želim!

Novo krilo

Prejšnji teden, ko sem jamrala skoraj nad celim svetom, sem potem prejela sms, da se mi glede na  zapise na blogu očitno veliko stvari dogaja in dodano je bilo vprašanje, kdaj imam čas za pijačo. O ja, oseba, ki me je vabila, me vedno spravi v dobro voljo, takisto me je tudi tisti sms in ena, dva, tri, sva bili dogovorjeni za pijačo. 

Sicer sva jo potem ta teden še nekaj prestavljali, najprej dan, potem ure, ampak sva se vendarle dobili in počvekali na eni pijači. 

Ribji piknik

Najprej smo se kot ribice namočili v bazenu in nato, ko smo postali lačni, smo se posedli za mizo.

Začeli smo s ribjo juhico...

Ljubljana v soboto dopoldan

 Ja, v četrtek sva se s Polono dogovorili, da greva v soboto zjutraj malce pogledat, kaj je v Ljubljani novega. 

Pa sva šli... Parkirali sva v Tivoliju, potem pa peš do tržnice, saj je Polona želela nakupiti nekaj stvari, jaz pa sem ji le bolj delala družbo (in s sabo sem vzela fotoaparat). 

Slabe volje

...zaradi šihta.

Če človek dela dobro in se s sodelavci razume, to ni všeč delodajalcu. Vsaj v mojem primeru. 

Ali pa res mislijo, da sem Superwoman - čeprav nisem. 

In so me prestavili na drugo delovno mesto. Kar tako, z danes na jutri. 

O tem, da bi mene kdo vprašal, kaj si želim ni bilo ne duha ne sluha. Ko sem sama povedala vsaj česa ne želim, je bilo kot bob v steno.

Brez veze!

In potem mislijo, da bom še vedno pridna, marljiva, vedno nasmejana in dobre volje. Pa pričakujejo, da bom imela vsak dan vsaj nekaj nadur. Jok brate, odpade! Kar daš, to dobiš. Oz., da se bo stanje v katerega sem bila vržena, na delovnem mestu na katerega sem bila premeščena, tako zelo izboljšalo, da bo kar naenkrat cel oddelek napredoval. In to samo zato, ker se se do sedaj izkazala in vidijo kako sem pridna in nezmotljiva in da mi lahko zaupajo. A bejžte, no.

Nisem ne Hulk, ne Batman, ne katerikoli drugi super junak, in za češnjico na tortici, tudi volje nimam. Ker so tako grdo tole vse skupaj speljali.

Ko sem omenila pa plačo, pa ni noben več bil glasen, samo nekaj so momljali, da mogoče z novim letom. 

Res več ne vem, če se splača v službi biti priden in marljiv, ker jih itak potem samo po nosu dobiš. Tako kot jaz. :-(