Zaspanca

Bi si žena rada ogledala nanizanko na televiziji, pa določi moža, naj da otroka spat. Slednji ima sem ter tja ideje, da naj nekdo počiva pri njem nekaj minut. Oče mu seveda ustreže, saj je tako najhitreje (ponavadi ne dlje kot par minut) tišina, otrok se umiri in zaspi. 

V miru gledam nanizanko. 

Nanizanke je konec. 

Tišina v sobi je tudi že dolgo.

Stopim pogledat in vidim....

...dva, ki sladko spita. :-)

Kriza

Na tem blogu. Dogaja se nam veliko, samo časa, da bi vse to zabeležila, pa ni. Oziroma si ga ne vzamem. Oziroma, si ga vzamem zase. Saj veste, ko dam/dava zvečer malega spat, bi se lahko usedla za računalnik in začela s pisanjem, ampak takrat se raje spravim v posteljo, s kakšno (dobro) knjigo v rokah. Seveda takoj za tem, ko je v kuhinji kolikor toliko vse na mestu, kjer mora biti. Pa, ko so cunje v stroju pripravljene, da se bodo preko noči oprale. In pa seveda, ko je topel tuš za mano. 

Večkrat sem že tuhtala, da bi ta blog kar izbrisala, zadnjič sem o tem malo pojamrala celo na glas. Pa mi je Razbojnik prijazno obrazložil, da naj ga izbrišem raje ne, da mogoče se pa vendarle kdaj spet odločim za bolj redno pisanje in bom takrat lahko nadaljevala, kjer sem končala. 

Ko berem bloge na desni strani mojih zapisov, bloge, na katere skoraj dnevno klikam, opažam, da nisem samo jaz tista, katere blog sameva. Ampak, po drugi strani so pa nekatere pri objavljanju novih zapisov precej bolj pridne in takrat imam zelo slabo vest. In potem še bolj, ko mi znanci in prijatelji povejo, da pri meni na blogu se pa nič ne dogaja...

Kakorkoli, ja, imam slabo vest, ampak moj sklep je sledeč: trudila se bom, da se na mojem blogu ne bodo naredile pajčevine, kakšnih dnevnih objav pa ne obljubljam (ampak, saj toliko ste me pa že itak spoznali, da kaj takega od mene niti ne pričakujete, anede?!).

Siena

Peti dan v Toskani smo namenili Sieni. Končno.

Na poti proti Sieni smo najprej naredili postanek v Monteriggioniju, kjer sva Kung-Fu Pandi dovolila, da teka sem ter tja, saj sva želela, da se čimprej utrudi, da bo potem odspal kako urico v avtu in bomo nato lahko spočiti raziskovali naprej. 

4. dan v Toskani - Pisa in Certaldo

GPS nas je lepo peljal do enega od parkirišč v bližini Polja čudežev. Tam je bilo kar nekaj temnopoltih prodajalcev razne šare, tako da se nismo počutili ravno najbolj varne (govorim sicer zase), ampak ti prodajalci nam res niso želeli nič slabega. 

Hitro smo se odpravili do Polja čudežev, do katerega smo imeli manj kot 5 min hoda.
Na tem trgu res vidiš marsikaj zanimivega, ampak težko bi za vse rekla, da je čudež. :-)

Popolna rešitev

Poleti sva z malčkom enkrat morala na bližnjo banko in tam imajo (tako kot zadnje čase skoraj povsod) kotiček za najmlajše. Tako pridno se je zaigral, da sem ga samo od daleč gledala, medtem, ko sem urejala tisto papirologijo. In ko sem se mu približala, mi je pokazal kaj vse imajo: garažo v treh nadstropjih, pa avtomobile in tovornjake, pa vlak,... Komaj sem ga odpeljala od tam.

In potem gremo neko soboto spet tam mimo in ves navdušen nama z Razbojnikom skozi steklo še 1x pokaže, kje imajo igrače. In on bi šel kar noter, se igrat.

Pa sva mu rekla: "Ne moreš noter, ker je zaklenjeno. Vidiš, nikogar ni, nobene tete, tudi lučke ne gorijo, ker danes nihče ne dela in imajo zaklenjeno."

In njegov odgovor, povsem hladen: "Mami, daj kljuce!"

Monteriggioni

Na ta dnevni potep smo se odpravili bolj pozno, saj smo ponoči malo žurirali, potem pa proti jutru šele zaspali in si privoščili malo daljši spanec.

Na poti so naš avto umivale zdaj večje, zdaj spet manjše kaplje in z Razbojnikom sva čakala, da bo najmlajši zaspal, ter bi se na to odpravili do Siene. Ampak Kung- Fu Panda je spet imel druge namene. Ko smo iz avtomobila opazili grad na griču pred nami, sva se odločila, da se zapeljeva tja. Tik pred odcepom sva ugotovila, da je to pravzaprav Monteriggioni.

Zakaj nič več ne pišeš?

Možni razlogi:

1. Ker sem lena.
2. Ker so me lepi dnevi tega poletja premamili ven, namesto za računalnik.
3. Ker sem lena.

Eden bo prav gotovo pravi - če ne kar vsi trije, in to hkrati.

Kaj čmo? Takle mamo...

Vem, da vam moram povedati še, kako smo se imeli v Toskani in to tudi nameravam storiti... V naslednjih dneh torej nadaljujemo.

Hvala za potrpežljivost! :-)