Krvodajalska akcija

Leta 2007 sem prvič želela sodelovati na krvodajalski akciji. Saj poznate postopek, kajne: vpis, izpolnitev vprašalnika, preverjanje krvne skupine in "kakovosti" krvi, merjenje pritiska in pulza, nato pa sta dve možnosti - ali direktno v vrsto na odvzem krvi, ali pa pred tem še pogovor z zdravnikom.

Torej, leta 2007 sem prišla do zdravnika. In potem sva se z go. dohtarco skupaj odločili, da je za prvič verjetno to kar dovolj, saj je bil moj pulz (ki je že po naravi precej visok) takrat res visok.

Popravni izpit sem opravljala danes. Z Razbojnikom (ki pridno daruje kri na skoraj vsaki krvodajalski akciji, ki je organizirana v našem kraju - jap, res je priden in si zasluži vse pohvale) sva se odpravila tja sredi dopolneva. In zopet je šlo po postopku, kot sem ga opisala že zgoraj. No, meni se je zapletati začelo pri merjenju pritiska in pulza. Dam roko v tisto mašino, meri in meri in... nič ne izmeri. Pa so mi morali izmeriti še 1x. Pritisk: 118/80, pulz: 120. 

-To pa nekaj ne bo v redu. Tale pulz ni normalen. 

-Ne, ne, bo kar držalo. Že nasplošno je bolj visok, zdaj, ko me je strah, je pa še narasel.

Pa sem na tist papir, ki ga skozi vse faze nosiš s seboj dobila štampiljko: "Posvet z zdravnikom". 

Razbojnik je medtem že sedel v vrsti za odvzem, sama pa sem morala še do zdravnika. Seveda je tudi ta, ob pogledu na pulz, kar malo obnemel, potem pa sva se strinjala, da je verjetno res najbolje, da tudi danes ne dam krvi, da ne bo kakšnih nepotrebnih zapletov pri odvzemu.

Hja, pa sem zopet zaključila pri dohtarju. Pa kaj naj, če me je pa strah. Ampak, bi pa rada enkrat darovala kri - zato, da bi videla, kako to sploh je. Tako da, mogoče se zopet okorajžim čez nekaj let... 

In kot pravijo: v tretje gre rado!