Kdaj me bo izučilo?

Namreč, vedno pozabim na sprehod vzeti fotoaparat. :(

Mogoče razlog tiči v tem, da se od doma odpravim s tamičkenim v naročju, na rami mi počiva torba, v kateri je, kot pravi Razbojnik, vse preveč stvari (ampak meni se zdi, da vse to res potrebujemo vedno s sabo, da nas ne bo kje kaj presenetilo). In vse to nesti iz tretjega nadstropja v klet, kjer čaka voziček, ni najlažje. Ni pa tudi tako gromozansko težko, če je mali v naročju priden in ne brca. No, najverjetneje so dokaj polne roke le izgovor, ker fotoaparat res ni ogromen (ampak prav majhen pa tudi ni) in bi ga mogoče lahko nesla s sabo. 

V košari vozička ga sicer ne upam pustiti, ker se bojim, da bi izginil. Saj vreden veliko res ni več, ampak zame je neprecenljiv. Zato ga spodaj res ne upam pustiti.

In potem mi je žal, ker ne morem objavit fotke, npr. kakšen slasten tiramisu nam je pripravila polona, na kakšnem super zajtrku (brezkofeinska kavica + rogljiček... no, 2 rogljička, enega sva sem zmazala še namesto carja) sva bila z Kung-Fu Pando danes s carjem, itd.

Upam, da me bo kmalu izučilo in da bom začela nositi s sabo fotoaparat, da vam bom potem, dragi bralci, lahko pokazala tudi kakšno fotografijo (ker se mi zdi, da je blog brez fotografij malo dolgočasen). :)