ponedeljek, 28. januar 2013

Slatnik in Možic

V soboto je Razbojnik šel na turnosmučarski izlet na Blegoš. Imel se je krasno in bil je ves navdušen. In potem tuhta glasno, da bo baje tudi nedelja lepa, potem se bo pa vreme skisalo. In se že odloči, da ne bo šel nikamor, da malo pa mora biti tudi z nama s Pando. Pa carica predlaga, naj greva oba skupaj v nedeljo nekam, ona bo pa s carjem pazila na Kung-Fu Pando. Jaz sem bila takoj "za" v tistem trenutku.

Zvečer, me je pa začelo skrbeti: bom imela dovolj kondicije? Bom sploh še znala smučat? Pa k'r metuljčke sem imela v trebuhu, pa vsa nervozna sem bila. Še ponoči sem slabo spala - ampak to pa ne zaradi nervoze, ampak, ker se je Panda non stop nekaj zbujal. :-)

In potem nastopi jutro.
Kot vedno zadnje čase, me je tudi tokrat zbudil Panda. Opraviva jutranji ritual in že ga oddam pri carici in carju. Počakam na Razbojnika. Malo se voziva po Šk. Loki tja in sem, da nabereva vso potrebno robo, potem pa via Soriška planina. 

Dobre pol ure kasneje se že urejava za vzpon in kaj kmalu jo že šibava po smučišču. Jaz pred Razbojnikom. In hodim in hodim, pa se malo ustavim in nadiham, pa spet hodim in hodim,... Nato poprosim Razbojnika naj gre pred menoj. Jaz se ustavim, vzamem fotoaparat iz torbice in naredim nekaj posnetkov:




Ko prisopiham za Razbojnikom na sedlo, se malenkost pokaže sonček in še bolj mi zaigra srce od vseh lepot. Razbojnik že pripravlja čaj, ki je več kot dobrodošel. 


Razgled naokoli pa kar sapo jemljajoč. Sonce se je vedno bolj trudilo prodreti skozi oblačke...


Do Snežnika se je videlo, Triglav je bil kot na dlani; fotoaprat je naredil še nekajkrat škljoc, potem pa je začela utripat lučka za baterijo. :-( Vstavim drugo, pogledam kakšno sliko sem naredila, pa tudi tukaj zasveti ta lučka. Ojoj, pa res že dooolgo nisem polnila baterij. Zdaj pa imam! 

Razbojnik se takoj ponudi, da bo nosil fotoaparat, saj z njim nimam več kaj početi. Ponudbo sprejmem, saj imam sama manjši nahrbtnik, v katerega bi morala fotoaparat basat. 

Sama pri sebi si rečem, da bom fotografirala pa s telefonom. Poiskusim narediti nekaj posnetkov, pa se ekranček telefona preveč sveti in nanj nič ne vidim, tako da tudi tega pospravim. 




Eh ja, tako da potem le še uživam v soncu, skoraj brez vetrčka, na snegu, s smučmi na nogah in prelepim razgledom povsod naokoli. Kakšen dober občutek. 

Na Slatniku pokličem domov, kjer je še vse OK, tako da lahko še vedno uživava. In nadaljujeva proti Možicu. Naredila sva precej podobno pot kot smo jo naredili tule. Z Možica se nisva vračala proti vojašnici, pač pa sva že iskala primeren prostor za spust.

Bilo je noro lepo, smuka je bila odlična. Ponekod (trudila sva se da skoraj povsod) sva smučala še po nedotaknjenem snegu. Vsekakor je to tura, ki bi jo bilo vredno še kdaj ponoviti. 

Na kosilo sva se odpravila k carju in carici, kjer sva ugotovila, da naju Kung-Fu Panda sploh ni kaj preveč pogrešal, ter oba oddremala nekaj minut, saj sva bila res prijetno utrujena. Za več lepih fotk pokukajte na Razbojnikov blog. Verjamem, da bo v nekaj dneh naložil fotografije tega izleta. 

4 komentarji:

  1. Ja to vse je blo pa prav lepo slišat in pogledat, sem vesela da si uživala!!!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Prav res sem uživala!!!! Tako lepo je blo... ;-)

      Izbriši
  2. Končno si prišla na svoj zimski račun. Super da si uživala, fovš!

    OdgovoriIzbriši
  3. Ne, fovš pa ne bit. Lahko enako turo narediš tudi s krpljami (če slučajno nimaš turnih smuči).

    In, ja, rek: kdor čaka, dočaka!, se je izkazal za pravilnega. :-)

    OdgovoriIzbriši