Techka se boji zdravnikov

Kdor me pozna, ve, da je naslov objave še kako resničen, ampak danes sem prekosila samo sebe.

Dopoldan sva Kung-Fu Pando oddala v varstvo in jo šibnila na Jesenice, kjer sem imela pregled mojega obolelega zapestja. Ja, bolečine imam v levem zapestju že slabe pol leta in osebni zdravnik me je napotil k specialistu.

V bolnico prideva točna kot švicarska ura. Na sprejemnem okencu se vpišem in me napotijo proti pravi čakalnici. "Super," si rečem: "Ni pretirane gužve," ko vstopim v prostor. Razbojnik se poslovi; da gre malo na zrak in po Jesenicah, je rekel. Jaz čakam in srce mi vedno bolj veselo igra, ko vidim kako si ljudje podajajo kljuko ambulantnih vrat, v čakalnici pa se obrazi hitro menjajo. In čez nekaj časa (po slabi uri), ko ugotovim, da so se že vsi zamenjali (razen mene), postanem pa že malo tečna (ja, kakšna pa?!), in v mislih že sestavljam govor, kaj bom natvezila sestri (da čakam že polno uro in da me doma čaka dojenček katerega še dojim - ta mi je 1x že pomagala, da sem bila pri zdravniku prej na vrsti :-) ), ko bo spet prišla kaj ven. Ampak, potem sestre dolgo ni bilo na spregled. Nato pa se vrata končno spet odpro in zaslišim svoje ime. Končno! In vstopim. 

Sestra (je bila res zelo prijazna in ne vem če bi ji sploh lahko kaj povedala), me je napotila takoj k doktorju. Pogleda moje zapestje, malo debatirava (da se je začelo po porodu, da ima to veliko mamic in starejših ljudi) in potem pove možnosti, glede na mojo težavo (ki je dejansko vnetje kit): injekcija v zapestje ali operacija. Mislim, da sem v trenutku prebledela. Kar naenkrat mi je šlo skozi misli: "Pa saj me ne boli tako zelo." Vseeno vprašam, če druge možnosti ni, npr. da bi se to samo od sebe pozdravilo. Je rekel, da dlje kot bomo čakali, večja je verjetnost, da tega sploh ne bomo pozdravili. "Ojoj," je zaklical glas v mislih. "Ja, pol pa dejmo". Pove mi še, da bo najprej dal injekcijo (da le-ta pri večini ljudi uredi težavo in odpravi bolečino), če ne bo bolje, bo pa sledila operacija. "A bo bolelo?" "Saj veste kako je: če na boleče mesto injiciramo nekaj, zagotovo veste, da bo bolelo." Kaj vse je šlo meni takrat skozi glavo?!?? Pa še psihično se nisem mogla pripravit. Kar pred dejstvo me je postavil, čeprav je bila odločitev še vedno moja. Že tako je šlo vse skupaj hitro od vstopa v ordinacijo, potem je šlo pa še hitreje. Brez besed sem dala roko na mizo in se obrnila povsem stran. Pride sestra, pripravi podlogo in še nekaj ostalih zadev za ta "poseg"; verjetno je videla, da nisem ok in me je sprasevala malo o Kung-Fu Pandi, da bi odpeljala moje misli stran od injekcije, ko se spet oglasi doktor: "Boli 1% od poroda." V tistem trenutku začutim pikec (res, komaj sem kaj čutila). Pa mu sestra pove, da niso vsi porodi težavni, da ona je že mela brez komplikacij, jaz sem samo prikimala, doktor pa odvrne, da ko je bil zraven, ko je rojevala njegova žena, da se mu od takrat zdi, da gre pri tem za nepopisne bolečine in da če bi bili moški tisti, ki bi morali rojevati, bi človeštvo verjetno že zdavnej izumrlo. Potem se mi je še opravičil, da malo brska po zapestju, ampak da mora poiskati nek 'pojma-nimam-kakšen' prostor, da bo lahko vbrizgal protivnetno zadevo in da tega prostora je pa pri meni prirojeno bolj malo, vendar ni to nič narobe. Še kar čakam bolečino. Začutim, da se je igla prebila še nekoliko globje in o bolečini še vedno ne duha ne sluha. Potem pa zdravnik reče: "No, pa je." Pogledam roko, sestra jo že povija. Spet moja glava: "Ja, kako? Sej ni nič bolelo." Seveda je tudi doktorja to zanimalo in ko sem odgovorila, da pa res ni bolelo, je rekel, da je moral reči da bo, zato da potem ni. Psihične fore je očitno izvajal na meni. Tudi prav, samo da ni bolelo. Sestra je pa še dodala, da je vedela da bom ok, če očitno že porod ni bil stresen in niti nisem trznila, ko je vbodel iglo. Kakšna faca sem jst, a?! :-)

In potem sem se kar naenkrat znašla spet v čakalnici. Ljudje so me malo debelo gledali, verjetno sem bila še vsa bleda. Mislim, da je vse skupaj v ambulanti trajalo manj kot 5 minut. Počakam še na izvide in že šibam proti avtu. Pokličem Razbojnika, ki se je tudi ravno vrnil s pohajkovanja po mestu in jo mahneva nazaj proti domu.

Danes sem imela predpisano strogo mirovanje s palcem, pa potem naj še kak dan počiva, palec in tole moje zapestje. In če bo vse po sreči, se bolečina ne bo vrnila in operacija ne bo potrebna. Jeeeeee!

Ko sem prišla domov, sem malo pobrskala po netu, kaj pomeni diagnoza; v angleščini med drugimi pomeni tudi Mother's wrist in Mommy thumb. He he, čisto prav zame. Ampak od danes naprej to zame ne bo več veljalo. ;-)