Možic in Slatnik - tokrat s kolesi

Kam družinsko na kolo, pa da ne bo preveč za Kung-Fu Pando, se zadnje čase večkrat sprašujeva z Razbojnikom. In potem je predlagal Možic. Seveda sem bila takoj za. V tistih koncih je vedno tako lepo. Pozimi, poleti, vedno. In tudi tokrat je bilo. 

Nedeljsko jutro, 30. 6. 2024. Najmlajšega smo oddali pri carju in carici, ta veliki trije pa smo se odpravili proti Soriški planini. 

Parkiramo v senci, z nosilca za kolesa vzamemo kolesa in en, dva, tri že smo na smučišču. 

Družinsko na Vršič

 Nedelja, 8. oktober

Že v tednu pred omenjeno nedeljo sva se z Razbojnikom dogovarjala, kam bi jo lahko družinsko mahnili. Jaz sem seveda imela željo, da s kolesom. Najbolj pomembno je bilo najti turo, ki ne bo prehuda za najinega najstnika Kung Fu Pando. Če se mora malo potruditi, je ponavadi veliko jamranja. In tako sva se odločila, da bomo odkolesarili na Vršič. Iz Kranjske Gore bi bila verjetno prehuda še zame, ampak od Tonkine koče sva pa bila oba mnenja, da nam bo uspelo.

V nedeljo zjutraj se nismo kaj hitro spravili od doma. Prvi minus. Avto je bil obsijan s soncem, ampak v koncih, kamor smo bili mi namenjeni, pa je delovalo vse oblačno. Drugi minus. Za najmlajšega sem imela s seboj veliko stvari za oblečt – celo zimski kombinezon, da ga ja ne bo zeblo. On namreč samo sedi v stolčku in uživa – zaenkrat še ne goni sam, pa bi ga lahko hitro kaj premrazilo. Ampak za ta velikega pa nisem bila tako skrbna, pa me je po tihem malo skrbelo, da ga ne bi zeblo. Tretji minus. Izlet, ki nas je čakal, je imel tako že v predpostavki precej enih minusov. 🤔

Spodmoli Veliki Badin

Ššššššc, šššššccc... 

Joj, kok ga je! Apčih! Pa še kiham zaradi tega vsega prahu! 🤨

Pajčevine ometene, prah pobrisan. Vsaj tukaj, če so že domače police polne prahu. V kotih imamo od poletja, ko smo imeli bolj odprta okna, tudi nekaj več sostanovalcev (beri pajkov). 

Čas je da ta blog spet malo zaživi. Zakaj? Ker je v bistvu to res lep dnevnik. Ko berem za nazaj, mi je res super in že dlje časa sem tuhtala, da bi spet tole oživela. In ker se nam dogaja precej, bom res skušala naše izkušnje sproti zapisovati. 

Stari Ljubelj in Gorenjska plaža

V soboto je Razbojnik že sredi noči odrinil proti Kukovi špici, midva s Kung-Fu Pando pa sva se naspala, pojedla zajtrk in se nato odpeljala na Ljubelj. Prvotni cilj (Kriška gora) sem zaradi napovedanih visokih temperatur raje zamenjala za časovno krajši izlet do Koče na Ljubelju.

Noč pod zvezdami

Zadnjič, ko smo bili na Mrežcah, se mi je utrnila ideja, da bi lahko po več letih spet eno noč prespala kar na prostem, najbolje kar nekje v hribih. 

V mislih sem nekaj časa še tenstala to idejo, nato pa sem jo predstavila boljši polovici. Razbojnik je, sploh, ko sem mu omenila, da bi šla "lovit" sončni zahod, potem bi prespala kar v hribih in zjutraj "ujela" še sončni vzhod, predlog hitro podprl.

Car in carica sta se tudi brez pripomb strinjala, da lahko poskrbita za malega junaka preko noči in tako smo kmalu bili dogovorjeni, da v noči s sobote na nedeljo izvedemo ta plan.

Kot rečeno je ideja kar dolgo rasla v mojih mislih, tako da sem se potem tudi primerno pripravila. Od prijateljice Katje sem si sposodila ta toplo spalno vrečo (na zadnje, ko sem spala v hribih sredi poletja, me je zeblo in tokrat nisem želela, da bi me spet. In sploh ker sem gledala po internetu, kakšne so temperature v višjih predelih Slovenije, pa le-te niso bile tako zelo tople - za moje pojme).

In tako sva v soboto popoldan oddala Kung-Fu Pando v varstvo in sva se odpeljala Soriško planino, ki je bila najino izhodišče za gričke proti Možicu, kjer sva mislila prespati.

Mrežce

Že med tednom zadnje čase čekiramo kakšen bo vikend. In z Razbojnikom delava plane, kam bi lahko skočili. 

Tokrat sem za soboto dala predlog, da gremo pogledat Blejsko kočo na planini Lipanca. Sama tam še nisem bila in vsi pravijo, kako fajn je ta izlet za mulčke. Razbojnik je bil za, ampak on je potihem že razmišljal o podaljšku do Mrežc.

Lajnar

No, tole bo pa ena objava za nazaj. 

Ob popoldnevih se nam namreč precej dogaja zdaj, ko je lepo vreme, ob večerih pa grem kar hitro v posteljo, s kakšno (dobro) knjigo v rokah. In potem naslednja objava pač mora nekaj dni počakati, da ugleda luč na tem blogu.

Torej, za nedeljo, 14.5.2017 nismo imeli nobenih hudih planov. Dopoldan smo opravili nekaj nujnih obiskov, za popoldan pa nismo točno vedeli, kaj bi počeli. Tako sva za po kosilu z Razbojnikom določila, da skočimo na Lajnar. Čeprav so vremenoslovci dan poprej grozili, da bo popoldan dež, v Škofji Loki ni nič kazalo na to, zato smo se odločili, da vendarle poskusimo osvojiti vrh Lajnarja.

Med vožnjo je mali zaspal, ampak se je hitro zbudil, ko smo bili na izhodišču: Soriški planini.