Lajnar

No, tole bo pa ena objava za nazaj. 

Ob popoldnevih se nam namreč precej dogaja zdaj, ko je lepo vreme, ob večerih pa grem kar hitro v posteljo, s kakšno (dobro) knjigo v rokah. In potem naslednja objava pač mora nekaj dni počakati, da ugleda luč na tem blogu.

Torej, za nedeljo, 14.5.2017 nismo imeli nobenih hudih planov. Dopoldan smo opravili nekaj nujnih obiskov, za popoldan pa nismo točno vedeli, kaj bi počeli. Tako sva za po kosilu z Razbojnikom določila, da skočimo na Lajnar. Čeprav so vremenoslovci dan poprej grozili, da bo popoldan dež, v Škofji Loki ni nič kazalo na to, zato smo se odločili, da vendarle poskusimo osvojiti vrh Lajnarja.

Med vožnjo je mali zaspal, ampak se je hitro zbudil, ko smo bili na izhodišču: Soriški planini. 

Vrh s parkirišča deluje tako daleč in visoko, ampak pridno zagrizemo v hrib - kar direktno, pod žičnico.

Ta dan Kung-Fu Panda ni bil ravno najbolj razpoložen za hojo, sama sem tudi kar težko prestavljala noge - verjetno je bilo krivo vreme, saj se je pripravljalo na dež.

Razgled je bil razmeroma lep, ampak v daljavi so se že zbirali črni oblaki in bolj ko smo se bližali vrhu, bližje nad nami so bili. 

Zaradi temnih oblakov smo potem vseeno kar pohiteli proti vrhu, čeprav načeloma malega ne siliva preveč v kakšno hitro hojo, kadar gremo v hribe. Najmlajši je sicer potreboval nekoliko več spodbudnih besed, ampak ni bilo kakšne večje krize. 

Kmalu smo bili na vrhu. 

Malo smo popili, gledali kako se nam črni oblaki vedno hitreje bližajo, dali v knjižico žig in že smo bili na poti navzdol.

Do Brunarice nas dež ni ujel, tako da smo si na terasi privoščili še malico: klobasa, pomfri in palačinke. Na koncu smo vsi pojedli vsakega malo. Žal slik nimam... ;)

Na poti proti Škofji Loki pa nas je v Železnikih končno ujel dež, ampak je do Škofje Loke že ponehal. Še dobro, da nas vremenoslovci niso preveč prestrašili z napovedjo in smo dan vseeno izkoristili.