Porezen

Ko se je Razbojnik odločil, da jo na praznik dela mahnemo na Porezen, nisem bila najbolj navdušena. Na tem hribu sem bila namreč že 2x in nikoli se nisem res zaljubila vanj. Čeprav še sama ne vem zakaj točno ne, ampak to pač ni eden meni ljubih hribov.

Kljub vsemu sem se odločila, da se fantoma pridružim pri osvojitvi tega vrha, ter pomagam Kung-Fu Pandi pridobiti nov žig v svoje knjižice.

Štartali smo v vasi Davča. Pot je na začetku speljana skozi gozd, ter preči kar nekaj potokov (ki so bili res fina popestritev, predvsem za našega malega).

Ko pririnemo iz gozda na jaso, nas pozdravi stara pastirska koča, par korakov višje, pa se nam že odpre pogled na naš cilj.

Vrh se torej že vidi, ampak se zdi tako daleč, daleč. Mogoče me ravno to moti pri osvajanju tega vrha... Zdi se, da je res daleč.

Po približno dveh urah hoje od izhodišča pa smo že bili na vrhu, pri spomeniku.

In da boste vedeli: tistim otrokom, ki po poti res nič ne jamrajo in lepo hodijo, pusti gorski škratek ponavadi nekje ob poti ali na cilju malo darilce. Še preden smo gorskega škratka zaslišali, je mali že imel darilo v rokah: Kinder jajček. Našel ga je povsem ob spomeniku. Ni bilo boljšega za Kung-Fu Pando, kot pojesti čokolado na vrhu, pa še igračko je dobil.

 Nato smo se spustili do koče in se odločili za topel obrok.

 Mineštra in ocvirkovca.

 

Njami, vse smo zmazali.

In tako spet polni energije, smo se po isti poti vrnili do avta. 

Doma pa sem že začela delati plane, kam bi lahko šli na dvodnevno turo - da bo mali enkrat tudi prespal v planinski koči. :) 

Več o tem pa, ko bo aktualno.