torek, 30. maj 2017

Mrežce

Že med tednom zadnje čase čekiramo kakšen bo vikend. In z Razbojnikom delava plane, kam bi lahko skočili. 

Tokrat sem za soboto dala predlog, da gremo pogledat Blejsko kočo na planini Lipanca. Sama tam še nisem bila in vsi pravijo, kako fajn je ta izlet za mulčke. Razbojnik je bil za, ampak on je potihem že razmišljal o podaljšku do Mrežc.


Zelo netipično za naju z Razbojnikom, a od doma smo se odpravili šele okoli 9ih. Slabega pri tem  tokrat sicer ni bilo nič, vsaj naspali smo se, vročina pa tudi še ni neznosna tudi, ko je ura enkrat 12. 

Po poti Razbojnik veselo pravi, da še dobro, da je nedolgo nazaj bil ravno tam, da bo zdaj vedel kje parkirati (ker prejšnjič baje nista prišla do predvidenega izhodišča - zaradi snega). No, plan je bil, da avto pustimo v Medvedovi konti, a smo ga na koncu na Planini Zajavorniki. Vmes je pač namesto desno zavil v levo. Se zgodi. :) 

Preobujemo se v planinske čevlje in gremo. Koliko hoje nas čaka s tega izhodišča točno nismo vedeli in hitro smo se dogovorili, da do Koče na Lipanci bomo 100% šli, potem pa bomo videli, kako zelo utrujen bo Kung-Fu Panda.

Pot se zmerno vzpenja, mali že hoče nekaj jamrat, da ne more več, pa ga spomniva na škratka, ki takim, ki ne jamrajo, na vrhu prinese kakšno dobroto/darilce. In potem nismo imeli več nikakršnih težav. Pri koči smo kar hitro, naredimo nekajminutni postanek, in se odločimo, da gremo še proti Mrežcam.

Malo nad kočo me Razbojnik vpraša, če fotoaparat pa tokrat le na sprehod peljem... No, pa sem ga dala iz nahrbtnika ven in končno začela slikati. Zato so fotografije šele od tu dalje. :)



Malo levo, malo desno, srečamo 2 starejša planinca, ki sta bila do zob oborožena s planinsko opremo, da me je že kar malo zakrbelo, v kakšen hrib se podajamo. 


Mali hodi in hodi, sama vmes že tuhtam, če bom tokrat jaz tista, ki bo prosila za počitek, ampak mi je vseeno uspelo brez. Tudi fanta mi nista ušla predaleč.


Namreč, ko pririnemo do grebena, Razbojnik zmanjša tempo, kar naenkrat ima v rokah fotoaparat in postane čisto tiho. Samo škljoc, škljoc se še sliši z njegove smeri. Seveda, kako tudi ne, če pa smo bili deležni takega razgleda:
   

Po foto-seansi nas je vseeno čakalo še nekaj minut hoje navkreber, in brez težav smo dosegli vrh.


Na vrhu smo naredili krajšo pavzo. Mali je poiskal darilce, ki mu ga je pustil škratek (Frutabela in Vitergin bonboni), v knjižico smo dali žig (in ugotovili, da bomo morali blazinico zopet napolniti s črnilom),... 

..., se še malo razgledali, naredili nekaj posnetkov,... 



 ..., in se odpravili nazaj proti koči, kjer smo imeli namen imeti nekoliko daljši postanek. 


Ravno pri ostankih snega pa srečamo še Razbojnikovega strica; medtem ko smo odrasli klepetali, je Kung-Fu Panda ugotovil, da je sneg tudi poleti zelo mrzel (beri zeblo ga je v roke, ko je delal snežene kepe).


Ko smo se poslovili od strica, smo se torej po isti poti vrnili do koče in si privoščili kosilo.


Njami, take zadeve so v hribih še slajše kot sicer. :)


Dodali smo še en žig v knjižico (kar zadaj smo našli prostor, ker pač v knjižici Slovenske tranverzale ni predvidenega nobenega žiga z našega tokratnega izleta) in se odpravili nazaj proti avtu.


Nekje na pol poti do avta začne najmlajši tarnati, da ga bolijo prsti na nogah. Pa mu razloživa, da je to normalno, da je to zato, ker se hodi navzdol...pa pokaževa, kako naj na peto butne, da bo čevelj spet polezel na nogi nazaj, pa bo nehalo boleti.


Naredi, kot mu naročiva, pravi da ni nič boljše, ampak neha jamrat in gremo dalje...


Končno pri avtu. Usedemo se na tla in najprej malemu dam čevlje in nogavičke dol, nakar ugotovim, da je na obeh menzičkih dobil žulja. Ojoj, bogi. In na levi nogi mu je celo že počil. 

Ko sem o tem kasneje razlagala sosedi, mi je rekla: "Ja pa saj veš, da vaš mali nikoli ne jamra, če ga nekaj zares ne boli. Zakaj nista takoj pogledala?" Ja, mislim, da me bo res počasi izučilo...

Kakorkoli, potem smo do konca dneva Kung-Fu Pando kar nosili (skočili smo namreč še na obisk k Razbojnikovem bratrancu in njegovi punci), tam kjer so bili kamenčki, kajti vsi čevlji so ga žulili in sva mu dovolila, da je kar bos. Ampak kamenčki vseeno znajo predstavljati še kakšno prepreko... :P

Super dan je bil za nami, in sedaj, ko veva, da je mali zmožen hoditi že 2 uri navkreber, bomo na kakšne podobne izlete še šli. :)

Ni komentarjev:

Objavite komentar