Nedelja

Včeraj sem pila črni čaj  z mlekom - s pogledom na Predjamski grad. 

Ne, to ne bo zapis o tem, kakšen čaj je bil, ampak kako je prišlo do tega, da sem imela tak lep razgled ob pitju čajčka.

Že cel teden sem se veselila nedelje, kajti že v začetku tedna mi je Razbojnik povedal, da bomo konec tedna končno spet šli v jamo. Jupi!

Končno je prišla nedelja. Zjutraj smo se 4-je dobili na društvu, pobrali robo, ki smo jo potrebovali, potem pa proti Primorski. Seveda postanek na Ravberkomandi - obvezna kavica (oz. podobne tekočine), potem pa proti Predjamskemu gradu oz. v bližnjo okolico le-tega. 

Ko smo parkirali ob makedamski poti, so fantje poskakali iz avtomobila, vklopili GPS in določali približno smer jame. Sama se se kar v avtu začela preoblačiti, saj je na armaturi kazalo zunanjo temperaturo: 0°C. Na pol preoblečena se jim nato pridružim in povem kako mrzlo je (čeprav čutiti res ni bilo). Pa se oglasi Nace, najstarejši med nami: "Seveda nas ne zebe, če pa ni temerature." LOL

Kmalu smo bili vsi preoblečeni in na poti do jame. Ko smo bili povsem blizu, smo začeli prečesavati teren... Nekako sem odtavala, in so me zaradi tega poklicali nazaj. Ampak potem mi je pa šel naproti Nace, ki je bil v tej jami leta 1996.... Da se mu zdi, da bi morala jama biti nekje blizu. No, pa sva potem skupaj najdla vhod.

Sam Nace, ta vhod je zlo mejhn. A si ziher da je to to?

Hmmm, ja.

No, pa sva poklicala še Razbojnika in Tomaža. Ko sta prišla, smo navezali vrv, ter poslali Naceta, naj preveri če gre res za pravo jamo. Že on je imel nekaj problemov na vhodu - zaradi ozkosti luknje. Ampak se je spravil noter, in kmalu se je zaslišalo frej.

Pa pošljeva z Razbojnikom najprej še Tomaža. Proba prvič, ne gre. Pride ven. Proba drugič, ne gre. Vedno se mu je zataknila rit zadnjica. Seveda Razbojnik mora sam poizkusiti. In tudi on ima podobne probleme. Sta pač oba ornh možakarja. Sama se potem niti nisem trudila... :-)

Pokličemo še Naceta, naj pride ven, ker nas ne bo v jamo... Ko je prišel ven, smo mu razložili, zakaj je padla taka odločitev... :-) Istočasno smo se tudi odločili, da gremo pa v drugo bližnjo jamo, katere vhod je prav tako že zjutraj poiskal Nace. 

Na poti do druge jame nas je lepo grel sonček, in že sem imela ideje, da bi raje kar na sončku zadremala, kot pa se plazila v podzemlje. Ampak vseeno sem se potem z vsemi tremi odpravila v jamo. Na začetku se lepo sprehodiš vanjo... Najprej Tomaž, potem jaz, Nace in zadnji še Razbojnik Po nekaj metrih pa zaslišimo Tomaža:

Jojjjj, ta je pa zaklenjena. 

Vsi smo obstali. 

Dej Tomaž, ne se hecat.

Razbojnika je kar poneslo do Tomaža... In skupno sta ugotovila, da danes te jame ne bomo videli. Pa smo šli ven in na sončku priredili piknik (ja, malico je bilo vseeno treba pojesti). :-)

Potem pa zopet preoblačenje, pa na pijačo v gostilno pri Predjamskem gradu. Sledila je vožnja do Postojne, kjer smo šli na kosilo, nato pa nazaj domov, kjer smo se v društvenih prostorih pustili opremo, ter nato še na zadnjo pijačo danes, na zadnji zaključek, kjer smo se zopet (kot že cel dan), smejali krohotali in se imeli fino.

In seveda je padla odločitev, da moramo prav hitro spet v kako jamo. 

In kako ste vi preživeli nedeljo?