Cerkev Sv. Uršule sredi Sorškega polja

Že dlje časa me je čarobno privlačila cerkev, ki stoji sredi Sorškega polja.  Tako sama samcata, sredi ničesar, pa vendar že dolgo stoji tam in kljubuje vetrovom in nevihtam. Predvsem, ko se voziš iz Kranja proti Škofji Loki, ob času sončnega zahoda, dobi tako lepo barvo. Prav čarobno. Včasih ob njej raste pšenica, in kadar je tako, je res prav za narisat na platno.

Ker s čopičem nisem ravno najboljša prijateljica, sem se odločila, da enkrat jo bom pa šla poslikat s fotoaparatom. 

V nedeljo je Razbojnik šel na kolo, proti Blegošu, sama pa tudi ne bom posedala doma, sploh, ker je zunaj lepo vreme, pa sem se odločila, da jo mahnem proti omenjeni cerkvi. Ko sem v dnevni sobi povedala svoje namene, pa se je okorajžila še mami in skupaj sva odkolesarili proti tej cerkvici - kar po polju, med njivami.  Vreme je bilo spremenljivo - oblačno, pa spet sončno, prijetno je pihalo, da nama na poti ni bilo vroče, skrbeli so me le oblaki, ki so bili enkrat povsem črni, drugič spet beli, puhasti, da mi ne bi pokvarili vseh slik.

Še dobro, da je Sorško polje tako ravno in se cerkev res od daleč vidi, tako da sva jo kar hitro našli. In potem je sledil fotošuting z vseh strani. Še oblaki so prijetno presenetili, ko sem prijela fotoaparat v roke. :-)

In danes sem po internetu brskala za imenom omenjene cerkvice in sem potrebovala kar nekaj časa, da sem ugotovila, da gre za Cerkev Sv. Uršule.