Spet v Hurghadi in pot domov

Po zajtrku sva obiskala akvarij. Sicer je bolj majhen, pa vendar sva videla veliko raznovrstnih ribic. Zanimivo se mi je zdelo, da so prodajali tudi vstopnice za fotoaparate, v kolikor bi želel slikati te prebivalce Rdečega morja. Sama je nisem kupila, Razbojnik jo pa je, vendar je kasneje jamral, da mu ni uspelo veliko fotografij.

Ko sva si ogledala akvarij, sva se sprehodila še po "pomolu", od koder se je lepo videla plaža hotela, katero lahko obiščejo tudi gostje hotela v katerem sva prebivala midva. Vendar naju ni prepričala, zato sva se odločila da se bova kopala kar v bazenu, ki je pred najinim balkonom. 

Preostanek dneva sva tako preživela ob bazenu, vmes sva malo gledala TV, po večerji pa sva želela zapraviti še nekaj denarja, ki nama je ostal, zato sva se odpravila ven. Vendar pa ena sama trgovinica ni imela takih stvari, ki bi bile nama všeč, zato sva se kar hitro obrnila nazaj proti hotelu. Vmes je Razbojnik enemu mulcu razložil še, da s takim odnosom ne bo veliko prodal: "Why did you even come here if you don't want to talk to Egyptians?" In to naju je vprašal le zato, ker naju njegova roba ni zanimala.

Tako sva kupila le vodo in odšla nazaj v hotel. Spet sva malo gledala TV, ter nato zaspala in spala do jutra. 

Naslednje jutro sva po zajtrku poležavala ob bazenu, nato sva malo pred 12:00 spakirala svojo prtljago, jo odnesla v avlo hotela, kjer so jo shranili do odhoda, se odjavila iz hotela, potem pa sva do 15:00 poležavala ob bazenu (samo sobe nisva smela več koristiti).

Ob 16:00 nas je pobral avtobus in kmalu smo že bili na letališču. Tam smo vso prtljago morali dati skozi rentgen, nato so nam na okencih "check in" izdali letalske karte (vendar smo nanje kar nekaj časa čakali v vrsti, saj se jim je sesul cel sistem in jim tako računalniku niso delali). Nato sva morala skozi kontrolo potnih listov, ter na koncu so še enkrat preverili, če je viza res 2x požigosana. Potem pa sva končno bila v mednarodnem prostoru, kjer je bilo malo morje trgovinic - ravno prav, da sva zapravila še preostanek denarja (1000 LE sva zamenjala že v hotelu), ostalo pa je bilo namenjenu nakupu spominkov na letališču - kajti kot je rekel vodič prvi dan, so na letališču najcenejši spominki, ter cene naj bi bile fiksne. No ja, tole slednje definitivno ne drži, saj sva tudi tukaj barantala za vsako stvar. 

Zanimivo mi je bilo tudi, kako sem v nahrbtniku skozi vse kontrole prinesla 1,5 l vode... Nikjer me niso prosili, naj dam vodo ven. :-)

Ko sva zapravila vse egipčanske funte, sva odšla do vrat, skozi katera naj bi se vkrcali na letalo. Vrata so spremenili: s številke 13 na št. 14. Seveda so to objavili le ustno, pisalo ni nikjer. Kako egipčansko! :-) Tako da je bilo kar nekaj ljudi zmedenih.  

Med čakanjem sva opazovala ljudi... Ko je Razbojnik opazil mlado dekle, kako si je z nahrbtnikom privzdignila kratko krilce in ji je potem imela svojo rit na ogled, se je odločil, da ji gre sporočiti, saj so se ji že zdaj vsi, ki so to opazili, na daleč smejali. Jaz sem le opazovala vse skupaj in mi je bilo zelo smešno. Je pa baje prišel do te gručice 4-ih ljudi, jih po angleško povprašal od kje so in ko so mu povedali da iz Slovenije, se je obrnil do te dotične deklice in ji povedal kako super je oblečena. Seveda je hitro pokrila svojo zadnjo plat, potem je dala še kapuco na glavo in blazno ji je bilo nerodno. Ostali, ki so to videli, pa so se seveda smejali. Vključno z mano, saj je bil to res en filmski prizor. :-)

Brez večjih zamud smo se vkrcali na letalo in poleteli proti Sloveniji. Let je bil miren, prav tako pristanek. Po pristanku sva kar nekaj časa čakala Razbojnikov nahrbtnik, moj pa je kar hitro prišel. Potem pa v avto in proti domu, kjer so naju že nestrpno čakali.