Grmečica, nedelja, 14.08.2011

V četrtek na jamarjih se je začelo govoriti o tem, da bi šli na canyoning oz. soteskanje po Grmečici. Sama nisem še nikoli poizkusila česa podobnega, ampak je Razbojnik glasno v sekundi oba prijavil. Je rekel, da bova vsaj kombinezone lahko oprala brezplačno. Prava Gorenjca, a?! :-) Kaj 'čmo, bom pa šla še jaz.

V bistvu imamo v našem društvu tudi člane Jamarske reševalne službe (JRS) in ker se je JRS  na državni ravni dogovorila z Gorsko reševalno službo (GRS), da iz kanjonov rešujejo JRS, od kanjona dalje pa GRS, je bila želja naših članov, ki so hkrati tudi člani JRS, da bi preverili, kje to sploh je in za kak teren pravzaprav gre in po glasni omembi na sestanku, se nas je hitro prijavilo še 5 navadnih jamarjev.

Tako smo v nedeljo ob 7:30 že čakali na dogovorjenem mestu od tam naprej pa smo se skupaj z enim kombijem in enim avtom odpeljali proti Nomenju, kjer smo pustili avto in se vsi skupaj nabasali v kombi. Potem pa proti Nemškem Rovtu, kjer smo začeli z iskanjem izhodišča. Pa iščemo in iščemo,  vprašamo domačina, ki ni najbolje vedel, kje naj bi to bilo, pa kličemo sojamarja, ki je tud že soteskal, pa se iz njegovih napotkov tudi ne znajdemo najbolje, nato pa se zapeljemo pred neko hišo in nam gospodar le pove točno kje naj pustimo kombi in kam naj se usmerimo potem.

Potem je šlo kot po loju. Preoblačenje v neoprenske obleke, pa čez še naše jamarske kombinezone (za zaščito neoprenov) in tako oblečenim nam je postajalo vedno bolj vroče. Kmalu se nam je že kar mudilo proti vodi. Ko prispemo do vode se nekateri takoj vržejo v najmanjšo lužico, da so se shladili. No, sama se tam še nisem namočila...

Hodimo po rečici, po zelo spolzkih skalah in pridemo do prvega tolmunčka. Jah, nič, tu bo pa treba skočit in se zmočit. No ja, predsednik društva in Razbojnik pred mano korajžno že skočita, nič, na vrsti sem, pa se odrinem še sama in preživim. Jupi! Voda je napolnila neopren in čez nekaj trenutkov se mrzla voda že segreva in postaja toplo po vsem telesu, edino noge so malce hladne, saj neoprenskih nogavičk nisem imela, ampak sem pač toliko bolj migala, pa nisem imela hujših problemov s hladom.

In tako smo šli navzdol po toku. Iz povsem plitve vode smo prihajali v kanjon, kar je pomenilo vedno bolj globoko vodo in pa ožjo strugo.

Pretakanje iz tolmunčkov v tolmunčke, sem ter tja prečenje kakega tolmuna tudi po podrtem drevesu, kakšen višji slap pa smo premagali s pomočjo vrvi. No, kjer smo nekateri izbrali vrv, so drugi vseeno raje skočili.

Potem pa pririnemo do suhega dela (voda je čudežno poniknila), ampak čez nekaj metrov se zopet zasliši bobnenje. Levo opazijo odcep, vrvno ograjo... Verjetno le od tu vodijo turiste, s(m)o predvidevali. Dve dekleti, povsem premraženi, s pomodrelimi ustnicami, se odločita, da imata dovolj. Pridružil se jima je še kavalir, da ne bosta sami iskali poti po suhem navzdol, tako da smo nadaljevali le še 4-je. In se zopet spustimo po deblu.

Torej, se spustim po deblu in čakam v tolmunu, kjer pogledujem levo in desno, kje je kako sidrišče, ko mi vsi trije fantje, s katerimi sem še bila v kanjonu objasnijo, da ni nobene rinke, kar pomeni, da je pač potrebno skočit. Cca 4 mestre višine, spodaj pa temno zelena voda. Uf, na vrsti naj bi bila druga. Pa gledam in gledam... in gledam... pa že skroaj skočim, pa naredim 2 koraka nazaj. Ne ne, to ni zame. Začnem pogledovati okrog, kje bi lahko tudi sama zapustila kanjon, pa takega mesta ne najdem. Nazaj po deblu ne bo šlo, bregovi so tudi prestrmi, ja nič, prav skočiti bo treba. Razbojnik se nato odloči, da mi bo pokazal, da je vse ok in je skočil pred mano. Joj, spet sem na vrsti. Jah, nič, pa dajmo. Skočim. Preživim. Pridem na površje. Mrzla Ledena voda me je tako objela, da sem komaj dihala. K sreči je bil (tako kot je obljubil) Razbojnik takoj ob meni, toliko, da se je moje telo navadilo spet na mraz in da sem lahko zopet normalno dihala. Juhuhu!!! Preživela. Ampak sem se tudi hitro odločila, da ta dan ne bom več skakala - po vseh podobnih zadevah se bom le še spustila po vrvi.

Preveč se mi ni bilo potrebno utrujati, saj je bilo od te točke dalje povsod pripravljeno spuščanje po vrvi. Vedno bolj je bučalo, in vedno bolj sem že bila utrujena in še bolj sem si iz minute v minuto želela, da bi bilo vsega čimprej konec.

Spremljevalec deklet nad sotesko že sporoča, da sta samo še dva slapova... Kako sem bila vesela tega podatka.

In res, prec sem bila na dnu in kmalu tudi na soncu ob ostalih.

Potem pa še kratek sprehod do avtomobila, kjer nas je raztreslo na vse strani - pač smo po tleh razprostrli vse naše mokre neoprene in kombinezone.

Nato sta se dva odpeljala po kombi nazaj v Nemški Rovt. Potem sta še nekaj klicala, da sta vklopila alarm na kombiju in da se dere, tako da naj bomo prirpavljeni, da ko prideta, da gremo čimprej naprej...

Ko sta prišla nazaj do nas, alarm ni več tulil, tako da smo se v miru odpeljali nazaj proti domu oz. kosilu...

Prijetno utrujena sva prišla domov okoli 20 ure zvečer. Skočila sem le še pod tuš in nato spala do jutra. Pa še malo dlje. :-)

Tudi slike v tem zapisu so Razbojnikove. Že nekaj časa nazaj si je kupil Pelikan kovček za fotoaparat in v jamah mu je do sedaj dobro služil. Tudi tokrat se je izkazal. Naj povem, da me je pred enim slapom Razbojnik poprosil, naj poprimem kovček... Saj sem ga, samo sem ga potem tudi po nesreči spustila. In kovček je odneslo po slapu. Ampak, je bilo vse ok tako s kovčkom, kot tudi s fotoaparatom v njem. Še  dobro. :-) Sama v vso tisto vodo svojega fotoaparata nisem želela vzeti s sabo. In če zdaj pomislim, je bolje tako - sploh, ker nimam tako dobrega kovčka kot Razbojnik.

In zdaj že tuhtam, v katero sotesko gremo naslednjič. :-)

No, pa še nekaj slikic. Težko sem izbrala med toliko dobrimi... (s povezavo na sliko se le-ta poveča).

Razbojnik, hvala za vse fotke. :-)