Zgodba z zorbingom se začne že v marcu 2011. Rozika je Razbojniku za rojstni dan namreč podarila bon za zorbing. Bon je veljal za dve osebi, za dva spusta. Tudi sebi in kolegici je privoščila enega in hitro smo bili sklepčni, da bomo odšli skupaj. In tako smo se že dlje časa menili in končno določili datum, ki je ustrezal vsem.
V soboto smo tako že zgodaj nabirali kilometre proti Bohinjski Bistrici, tam smo zavili proti smučišču Kobla in...nato smo morali počakati organizatorje, ki so zamujali. Nič zato, smo se zabavali s podajanjem žoge/rakete, ki v zraku lepo rotira in žvižga.
In potem so se pripeljali organizatorji. Kako smo vedeli? Ja, na prikolici so imeli 2 veliki žogi. :-)
In tako smo šli malce višje v hrib, pokazali in oddali naše kupone, potem pa v zorb (to ogromno veliko žogo), kjer smo se privezali (na podplatih, kolenih in "nahrbntik") - najprej ena oseba, potem še druga - in potem po hribu navzdol.
Prvič. Na začetku nekaj krikov, potem pa le še smejanje. Oooo, noro!!! Samo, malce prekratko. Še dobro, da imam dve vožnji.
Drugič. Groza. Takoj na začetku so se mi odlepili trakovi na kolenih. Vedela sem, da vožnja ni dolga, ampak sem kar čakala, da bo čimprej konec. Vsekakor sem ravno tako preživela.
In potem sem ugotavljala, da to ni bilo nič posebnega, nič preveč adrenalinskega. Je za probat, da bi se pa večkrat s tem vozila, se mi pa ne zdi nič posebnega.
Slikice so Razbojnikove (ki ima vedno fotoaparat s seboj). Kakšno več si lahko pogledate tudi na njegovem blogu. :-)
Vreme je bilo fantastično, da se nisem pustil zapreti v tisto kuglo mi pa ni nič žal :-)
OdgovoriIzbrišiHa ha ha... Mogoče drugič, če bomo šli bolj v popoldanskih urah?! :P
OdgovoriIzbriši