Puščava - 4. dan + Luxor

Zapustili smo oazo in se odpeljali proti Luxorju. Okolica se je hitro spreminjala.

V puščavi ni nikjer ničesar, zato smo se ustavili na čaju kar pri reševalcih. Baje grozno veliko dela mimajo, morajo pa kljub temu dežurati - in to sredi ničesar. 

Kar pred stavbo (ki ni delovala dobro opremljena za preimer nesreče) smo počakali na čaj in tu smo ga potem tudi spili.

V puščavah "dežurajo" tudi policisti, ki preverjajo od kod so turisti, ki vstopajo v oaze - a baje samo, če jih vozijo okrog domačini. Če bi npr. z Razbojnikom najela rent-a-car, nama (baje) nikjer ne bi bilo treba povedati kdo sva in kam greva. Tako pa smo se pač morali ustavljati na teh "barikadah" in povedati da sva iz Slovenije (čeprav dvomim, da so možakarji, ki so si zapisovali te podatke sploh vedeli kje to je). Na "resnih" nisva upala slikat, ker so ponekod tudi vojaki bili zraven (in vse vojaške zadeve v Egiptu je prepovedano fotkat), tole zadnjo sem pa na hitro ujela. Ta je bila prav "balkanska", glede na ostale. 

Ostale so bile kar sredi ceste, ta pa je stala celo na križišču. In zakaj imajo te kontrolne točke? Ker v Egipt lahko prideš tudi z zahoda, čez puščavo, kjer pa pravzaprav prave meje ni. In tako vsaj malo nadzorujejo pretok ljudi.

In kmalu smo bili že blizu Luxorja. Kako sva vedela? Okolica je postajala spet nekoliko bolj zelena. :-)

Čez nekaj časa smo se že peljali čez Nil. 

Ko smo našli najin hotel in ko sva se želela na recepciji prijaviti, nama je mladenič v zelo slabi angleščini razlagal, da potrebujeva sprintano potrdilo s hostelworld.com. Jej, pa ravno tega sva se bala. Sicer sva mu skušala dopovedati, da sva dobila prazen potrditveni e-mail pa se mulc ni dal. Da on tisto potrdilo rabi. Ojej! No, Razbojnik se vseeno logira na omenjeno stran, in zaradi e-maila, ki sva ga zadnjič vpisovala, so se zadeve zgleda povezale, tako da sva potem mu lahko pokazala, da sva res rezervirala eno sobico v hotelu. In potem jim ni delal tiskalnik, sicer bi si takoj natisnila to potrdilo, tako pa so nama naročili, naj ga prineseva enkrat do odjave iz hotela.

Potem pa sva skočila po nahrbtnike v kombi, kjer sva se poslovila od voznika, (Razbojnik je seveda pustil nekaj bakšiša), Alberto pa mi je nesel nahrbtnik v avlo hotela (in se malo pred tem čudil, če doma res sama kuham in likam in pospravljam,...). Tam sva se poslovila še od njega (in tudi on je dobil bakšiš). Zanimivo mi je bilo to, kako je Alberto hitro in neopazno po rokovanju z Razbojnikom vzel denar iz svoje desne roke v levo, preden sva se še midva rokovala. Prav pozorna sem bila, pa vendar sem komaj opazila. :-)

Povabila sva ga v Slovenijo, pa je rekel, da če nas je samo 2 milijona, (ko smo se vozili skozi oaze nama je npr. razlagal, da je ob tej oazi mala vas s približno 700 000 prebivalci - nama se je seveda to zdelo grozno veliko, njim pa je to pravzaprav malo), se mu ne splača hodit, bo pa vesel, če midva še kdaj prideva v Egipt. Toliko vabil...res bo treba še kdaj it! :-)

In tako sva se kmalu zatem že sproščala v najini sobici. Soba je imela hladilnik, televizijo, klimo in prostorno kopalnico. Na strehi hotela pa je bil še bazen.

Ko sva se za silo ohladila, sva najprej šla poiskat avtobusno postajo. Želela sva namreč kupiti karte za povratek v Hurghado. Ko sva prišla do postaje, nama je prijazen gospod razložil, da kart vnaprej ne izdajajo, saj za to ni potrebe, ker avtobus ni nikoli poln. Naj na dan, ko bova želela iti v Hurghado, pač prideva okoli 13:30 na avtobusno postajo, pa bomo vse uredili. Tako sva se praznih rok odpravila nazaj proti hotelu in potem sva se šla naprej ohladit v bazen. Med namakanjem v prijetno hladni vodi pa sva že kovala načrte za naprej.

Sklepčna sva bila, da bi si lahko ogledala Karnak tempelj. Človeštvo v vsej svoji zgodovini še ni zgradilo večjega svetišča kot je ta. S strehe hotela tempelj sploh ni zgledal tako zelo daleč, a še dobro da sva se tja odpravila s taksijem, saj pot peš, ne bi bila najrakjša - vročina pa bi nama jo verjetno še nekoliko podaljšala. :-)

Zanimivo se nama je zdelo, kako v Luxorju vsi taksisti še bolj skušajo oskubiti turiste, kot v Kairu. Začetne cene so bile nenormalno visoke, ampak sva imela barantanje že toliko v krvi, da se nisva pustila naplahtati. Če nisva dosegla cene, ki sva jo želela, sva vedela, da je taksistov še veliko in sva pač šla stran od tega, ki naju je želel naplahtati. Ampak, potem se je čudežno ta taksist vedno premisli - da naj nama bo. Ha ha ha! Sej nisva z lune padla. :-)

Pred vstopom na območje templja Razbojnik omeni, da bi pa mogoče le kupil kak klobuček (ko sem mu pred odhodom na potovanje govorila, naj si vzame neko pokrivalo, mi je trdil, da ga on pač ne potrebuje). Hm, ja pa ga pejva kupit: "Ti ga izber, jaz bom pa zbarantala." in potem sem na glas razmišljala dalje: "Če stanejo taki klobučki pri nas približno 10 EUR, tu ne sme biti dražji kot 5 EUR. 5 x 7 je 35. Pa nej še malo zasluži... več kot 40 egipčanskih funtov ne bova dala!" Ko je Razbojnik izbral klobuk, je že bil ob nama prodajalec. Začel je z nenormalno visoko ceno (ja, vsi , ne samo taksiti imajo v Luxorju nenormalne visoke cene), a na koncu sva se pogodila za 40 LE. Simpl kt pasul. Še dobro, da sem dosegla toliko, kot sem želela, saj bi v naprotnem primeru bil Razbojnik verjetno kar brez klobučka. :-)

Potem pa vstopnice. Želela sva kupiti študentski vstopnici. Kot študentske kartice sva pokazala osebni izkaznici. Ampak gospodu na blagajni nista bili najbolj všeč (verjetno morava sliki zamenjat). V glavnem je ugotovil, da to niso mednarodne kartice in tako sva potem pač kupila 2 vstopnici za odrasle.

Nato pa v napad na tempelj. Čeprav sem vedela, da je ogromen, se mi najprej ni zdel tako zelo velik. Pač sva se počasi razgledovala, in prišla na drugo stran templja. Tu je Razbojnik šel pogledat nekaj na eno stran, sama sem se odpravila na drugo. Razbojnik si je v senci spravil sončna očala na klobuk, in potem ko sva se bližala eden drugemu, mi je pomahal s klobukom.

Ko sva šla ob templju, ter se nato vsedla v senco ter popila nekaj vode (ja, pri vročini 41°C je to kar treba počet), je Razbojnik začel pogrešat svoja očala. Jah, treba bo it nazaj tja, od koder sva prišla in upat, da so očala še vedno nekje na tleh. Pa da jih ni kdo že vzel. Hodiva in hodiva, nato pa Razbojnik pohiti tja, kjer je hodil sam, sama pa se lenobno vlečem za njim. Potem pa ne vem zakaj, pogledam na levo in  opala, poglej, očala! He he, pa jih je dobil nazaj, čeprav res ne vem kako mi jih je uspelo najdet, saj so bila skrita pod nizko ograjo. No, potem pa počasi proti izhodu. Ko sva še drugič prišla do velikih stebrov, do t.i. Hypostyle Hall, pa sem povsem spremenila mnenje o tem templju. Že samo ta dvorana se razprostira na 5000m2, v njej stoji 134 ogromnih stebrov, vsak od njih ima v premeru 3. Ogromno! Človek je med temi stebri kot mravljica.

In kako lepo so dodelani ti stebri...

Kar naenkrat je ta tempelj naredil velik vtis name. In kako so ga šele morali graditi? Uf... baje da z vzvodi, samo si tega dolgotrajnega in težaškega dela res ne predstavljam.

Počasi (vročina čez 40°C res ne dovoljuje hitrih premikov) sva se odpravila proti izhodu, srečala še vodiča turistične agencije, s katero sva pravzaprav priletela v Egipt, pa naju nikakor ni želel prepoznati, čeprav sva prav prijazno pozdravila celo skupino.

Potem pa skok v taksi in nazaj proti hotelu, kjer sva skočila na streho poslikat sončni zahod...

In čeprav sva bila po prihodu iz Karnaka odločena, da ta dan ne greva več nikamor, so se začele prižigati lučke v Luxor templju, ki je bil ravno pred najinim hotelom. Pa sva se odločila, da še tega obiščeva kar takoj. In sva šla. Da sva našla vhod, sva celega ohodila, saj je vhod slabo označen, pa še polno avtobusov je ravno pred vhodom. V Lonely Planetu pa je tudi pisalo, da je bil v času pisanja še na Nilovi strani, imeli pa so ga namen prestaviti... Tako da nič čudnega, da sva celega obhodila, preden sva le našla vhod. S sabo sva seveda vzela stojala in tako pripravljena sva začela s fotografiranjem.

 

Pred templjem so izkopali že nekaj sfing... Imajo pa named okopati vse sfinge, ki so bile postavljene med obema templjema - skupna dolžina med ombema templjema je 3 km.

In potem naju je čakala še kratka pot do hotela (še dobro, da sva ga tokrat imela povsem blizu), kopanje v bazenu, po TV sva pogledala še film Love Actually ter na to prijetno utrujena zaspala.