Veličastne piramide

Bata je že večer poprej povedala, da je piramid že rahlo sita (kako ne, če pa živi povsem blizu njih in jih gleda vsak dan), tako da naj jih obiščeva sama. Seveda, za naju kot turista, pa še prvič v Egiptu, pa je bilo to na seznamu: obvezno pogledati/storiti.

Tako sva se po zajtrku namenila tja. Najprej izbrala bel taksi, kot so naju naučili (beli imajo taxksimeter, in zato se ti ni treba pregovarjat za ceno, pa še okrog te ne prinesejo, medtem ko vse pravkar omenjeno delajo taksisti, ki vozijo stare, črne taksije), in po približno pol ure vožje, sva stala pred vhodom na območje piramid.

 

Kupiti je bilo potrebno karte, iti skozi varnostno kontrolo, ter nato sva imela piramide na dlani. Kmalu po vhodu je nekdo zahteval karte. Seveda sva jih pokazala, saj sva mislila, da gre pač še za eno kontrolo. Ampak kaj je tip naredil? Ponudil se je za vodiča, in karte že na pol pospravil. Ne, ne, ne, tako pa ne. Midva ne rabiva vodiča! Zato je potem, ko sva mu večkrat rekla, dal karte nazaj in naju pustil pri miru. Ampak sva mu res mogla večkrat reč't - znajo bit res vztrajni.

In sva se začela sprehajati okoli piramid. Ko sva vidla kar nekaj kamel in njihovih lastnikov, sem rekla Razbojniku: "Po celem Egiptu lahko jahava kamele, samo tukaj jih raje ne bova, ker naju bodo samo obrali." OK, pa sva bila zmenjena, da jih tukaj pač ne bova jahala.

Narediva še par korakov, ko se Razbojnik že meni z enim lastnikom kamele, da ga bo slikal in mu seveda nato plačal. OK, naj mu da nekaj denarja, pa bo potem imel dobre fotke. Sem bila tiho. Potem pa se je vse dogajalo tako hitro in kar naenkrat vidim Razbojnika na kameli... z zavito ruto okoli glave. Ga je seveda pregovoril, naj se samo usede na kamelo, da ga bom jaz slikala... Ja, sej sem ga.

Ampak potem spet ni minil niti trenutek, in sta že jahala. Jaz pa za njima peš. Seveda sta se zopet ustavila, da sem lahko naredila še par posnetkov.

Potem je lastnik razjahal in želel, da se še sama spravim na kamelo. Ne!!!...in prav tečna sem že bila. Pa je lastnik še kar nekaj hotel in težil nas se grem vsaj zraven. OK, pa sem popustila, pristopila h kameli, in naju je potem še skupaj slikal (to fotko mora imeti Razbojnik na fotoaparatu - če je uspela). Potem pa sem se za par korakov umaknila, Razbojnik in lastnik kamele pa sta se začela prerekati zaradi cene. Razbojnik mu je ponujal določeno količino denarja, latnik pa je seveda zahteval več. Sploh, ko je videl koliko bankovcev ima Razbojnik s sabo (takrat je imel ves denar skupaj, po tej izkušnji pa si ga je porazdelil po vseh žepih svojih hlač). Stojim in čakam kaj bo. Razbojnik je ravno prav trmast, da prav zelo okrog se pa tudi ne pusti prinesti.In se pričkata in dogovarjata. Razbojnik mu potem že vzame ves denar, da če ga noče, pa nič, pa se lastnik še kar nekaj pritožuje, da tako pa to ne gre,... Grrrrrr, pa sem šla tja, se prav grdo razjezila na lastnika, da če želi, naj vzame denar, ali pa bo ostal brez vsega, ker midva bova šla, saj nimava cel dan časa se z njim pričkat. Potem je pa hitro vzel denar, in sva lahko odšla.

Na pol se že pomirim, pošljem Razbojnika na hribček, da ga bom slikala pred piramido, ko se od nekje zasliši: "Brina, a si to ti?!" Hm, kdo bi me zdaj sredi Egipta poznal??? Vseeno se obrnem in vidim kako skozi vrata avtobusa kuka... Jerica, sošolka in osnovne šole. Ja, ne se hecat! Opazim, da ima oblečeno majčko turistične agencije - torej je vodička - in jo povprašam, kam so namenjeni. "Na razgledno točko," je bil odgovor, zato sem hitro povprašala, če se jim lahko pridruživa, saj bi sicer od vročine umirala peš do razgledne točke. In tako sva kmalu potem sedela v klimatiziranem avtobusu. Oooo, kakšen luksuz. Ja, vroče je bilo v Egiptu povsod, ampak ko se usedeš v senco, se potem hitreje ohladiš kot pa v Sloveniji.

Na razgledni točki poskačemo iz avtobusa, se poslikamo pred piramidami na vse možne načine,...

 ... dan je bil tako zelo super, da smo v daljavi videli še piramide v Sakari (Jerica tedensko vozi turiste k piramidam zadnje 3 mesece, pa nama je povedala, da do tistega dne ni še nikoli videla piramid v Sakari),  potem pa nazaj na avtobus, še do sfinge. Skupaj z vodičko Jerico sva si ogledala še mastabo faraona Kefrena, potem pa sva se zahvalila in se poslovila, in še sama malo hodila okoli sfinge in piramid.

Ko sva zopet prišla nazaj do Keopsove piramide, sva splezala še do vhoda v piramido, šla mimo njega, nato pa posedla v senco piramide in malo opazovala domačine, pa tudi turiste - kako so jim domačini denar pobirali: domačini so se ponudili, da naredijo kako sliko, zraven turistom zavezali ruto na glavo, se nato še oni zraven slikali, in verjetno nato zahtevali vsaj nekaj denarja. :-) 

Tako sva potem nekaj časa počivala, ko sva ugotovila, da sva pri piramidah vse pogledala. Zato sva bati poslala sms, da sva zaključila. V odgovor sva prejela, naj si vzameva še nekaj časa, ker ima še nekaj opravkov, potem pa naj prideva na križišče pod piramidami. Ni problema. Malce sva še posedela v senci, potem pa sva se lenobno (ja, vročina te kar utrudi) odpravila proti križišču, kamor naju je poslala bata. Tega križišča res ni težko najti, saj pelje samo ena cesta do piramid. :-)

Ko sva bila pod piramidami, sva našla senčko in zopet malo počivala... Medtem sva opazovala okoliške mulce, kako ustavljajo in tečejo za avtomobili, ki so namenjeni proti piramidam. In ni bilo važno kakšen avto je bil. Potem sva ugotovila, da je to zato, da bi mogoče dobili kaj denarja od koga. 

In ko sva se ravno zatopila v Lonely Planet, nama je nekdo trobil. Ja, nič čudnega da je bata morala potrobiti kar nekajkrat, če pa sva se povsem navadila, da vedno nekdo trobi. :-) V avtu pa sta sedela tudi Patrick in Samia.

Če povzamem tole o piramidah: piramide so ogromne, in ti vzamejo sapo. Mene so povsem prevzele. Predvsem glede na to, da si res nikoli nisem predstavljala, da bom kdaj stala pri piramidah. Noro doživetje, res! Menim, da bi jih vsakdo moral vsaj enkrat videti od blizu, saj so veličastne. Ko izveš iz koliko kamnov so zgrajene, in ko vidiš en tak kamen kako je velik, in ko slišiš kako je težak, in si predtsavljaš kako so to morali graditi, si pa spet brez besed. Če imate možnost, si jih pejte enkrat pogledat - pa po možnosti brez turističnih agencij.  

Hitro sva skočila v avto in odpeljali smo se v njihov klub, ki ga je enkrat na svojem blogu opisovala že bata. Vanj lahko vstopijo le včlanjeni in njihovi gostje. Imajo pa tukaj vse za rekreacijo. In ko smo bili mi tam, je bil res povsod okoli nas blažen mir. Veliko je sprehajalnih poti, veliko igrišč: za nogomet, za košarko, za tenis, tu najdeš tudi bazene, igrala za otroke, skratka, ni da ni! Naredili smo en krog po klubu, potem pa smo skočili na kosilo (ja, z Razbojnikom sva kar pozabila jesti, ker je bilo toliko novih stvari za pogledat; še dobro da naju je bata vozila na kosila. Hvala, bata!), ter naredili plan za naju za prihodnje dni. Za sredo je bila bata zasedena, zato smo določili, da greva sama na Cittadelo, ter proti večeru še na Cairo Tower, v četrtek pa bi si ogledala Aleksandrijo. 

Takoj, ko sva prispela v Kairo, nama je bata sicer naročila, naj greva kupiti vozovnici za do Aleksandrije, ker jih je treba kar par dni vnaprej kupiti, saj je bilo zaradi končanih praznikov vse zasedeno. Pa se nama takrat ni dalo, potem pa sva bila zaposlena, tako da sva se že na pol odločila, da pač Aleksandrije ne bova videla, bova zato pač en dan namenila še Kairu. Ampak bata nama je našla rešitev: šoferja z avtom, ki naju bo peljal do Aleksandrije, naju prevažal tudi po Aleksandriji, in zvečer nazaj do Kaira. Seveda sva bila za, predvsem zaradi ugodne cene! :-) Zopet, hvala bata!

Po kosilu naju je bata peljala še malo po 6. Oktobru. Saj veste, 6. Oktober je predmestje Kaira, vendar pa bo kmalu tako velik kot Kairo (če ni že), na kratko smo se oglasili še pri njej doma ter pozdravili njeno mamo in sina Omarja.

Obiskali smo tudi shopping center v naselju, kjer sem si kupila ruto - da bom lahko obiskala še kako mošejo, ter tuniko, da bom pokrila tudi roke in bom res primerna za ogled mošeje Pri tem so nam sledile hihitajoče se deklice. Če se je kdo od nas obrnil, so hitro zavile v katero od trgovin, ali pa v drug hodnik. Zanimivo - kot v kakem filmu. In zakaj so hodile za nami? Ja zaradi dveh postavnih fantov: Razbojnika in Patricka. Ta shopping center ni največji, ampak je vseeno tako velik, da je mogla bata malo pomisliti, kam naj gre, da bo prišla do trgovnice, kjer prodajajo rute. :-) Ko sem v drugi trgovini gledala za tuniko, pa se je pred trgovino vnel prepir in pretep. Kar naenkrat je postalo vse zelo glasno, fantje so se začeli prerivati, nekdo je imel v rokah nad glavo vzdignjen stol... Priznam, jaz sem se ustrašila. Ampak potem, je vse tudi hitro potihnilo in kot da se ni nič zgodilo je potekalo vse kot prej. 

Naslednji shopping center - ta pa je bil že malo večji. V trgovini (ala naš InterSpar) nama je bata kupilia različne vrste piva - mislim, piva različnih okusov. Verjetno se vam to sliši zelo čudno. Ampak ni. Muslimani pač ne pijejo alkohola in zaradi tega nimajo vseh vrst piv kot jih najdeš pri nas, pač pa imajo zato vse vrste sadnih sokov (toliko različnih okusov pijače Fanta kot sem jih videla in okusila v Egiptu, jih nisem še prav nikjer drugje), in pa pivo, ki je v bistvu brezalkoholna pijača z mehurčki z okusom sadja. Poskusila sem sicer tudi brezalkoholno pivo, in čeprav načeloma piva ne pijem niti v Sloveniji, tisto pivo v Egiptu ni bilo tudi malo  podobno pivu, ki se ga da kupiti pri nas. Bata mi je kupila tudi tahina omako... Pred približno mesecem dni sem v dar od mami prejela Izraelsko kuharico v angleškem jeziku, in skoraj vsaka reč tam notri vsebuje tahino. In zdaj (takoj ko bo čas) bom tudi kaj skuhala in če bo ratalo, izdelek pokazala tudi tule. Bata, še enkrat hvala za vsa ta darila. 

Potem smo si privoščili še kavo. Toliko kav(ic) je bilo v meniju, da se res nisem mogla odločiti za eno. In zaradi tega mi je Razbojnik predlagal naj izberem Confusso (ne vem če sem ravno prav napisala), če sem že tok zmedena. In sem jo. In...poleg tega da je bila res identična kot na sliki v prospektu, je bila tudi noro dobra! Hvala, Razbojnik, super si mi predlagal.In tudi ostali so dobili identične kavice kot so bile na slikah, in vsi smo bili z njimi zadovoljni.

 

Nazaj v avto in smo šli dalje, ampak nisva vedela kam točno gremo. Padli smo v gužvo in se počasi premikali po ulicah Kaira... in nekako smo pririnili povsem na drug konec mesta, kjer smo obiskali največji shopping center bližnjega vzhoda - City Stars. In verjemite mi, res je ogromen. Uau, meni je vzelo sapo!!! 6 nadstropij trgovin, kinodvoran, restavracij: res noro!!! Fotoaparat sem žal pustila v avtu, ampak opis lahko najdete pri bati. Hodili in hodili smo, pa smo komaj prišli iz enega konca na drugi konec tega nakupovalnega središča. Ustavili smo se v kavarnici in se malo okrepčali z napitki, potem pa smo se odpravili domov.

Še en super dan v Kairu je bil za nama in pol toliko ne bi bil fajn, če naju ne bi v roke vzela bata in nama razkazala tudi zadev, ki si jih sama najverjetneje ne bi ogledala. Bata, še enkrat, najlepša hvala!