Kairo, here we come!

Ob dveh zjutraj sva vstala, se uredila za na pot, in bila na avtobusni postaji kake pol ure pred tretjo zjutraj. Karti, ki sva jih kupila večer poprej sva imela v rokah; čeprav so bile deluxe, so bile (vsaj za najine pojme) razmeroma poceni. Za eno sva namreč odštela 125 LE, kar je cca. 18 EUR. In pot do Kaira seveda ni najkrajša - v vodiču je pisalo okoli 7h.

V čakalnici sva čakala, dokler naju niso poklicali - itak sva bila edina turista daleč naokoli - in smo šli skozi podhod na parkirišče avtobusne postaje. Avtobus je bil kar OK, bolj me je čudilo parkirišče. Asfalta nikjer, veliko pa je bilo smeti. Vkrcala sva se na avtobus, še prej oddala prtljago, ki so jo označili in nama drugi odrezek nalepili na karto (še dobro da nam ni bilo treba skozi rentgen :-) ); sedeži na avtobusu so označeni, tako da sva točno vedela kam naj se usedeva. In potem smo brez večjih zamud krenili na pot.

Avtobus v notranjosti je bil super. Lepo ohranjen, brez lukenj, nič popisan (kot bi bil v Sloveniji), skratka fajn. Klimo je imel in seveda je bila prižgana, tako da naju je vmes celo malo zeblo. Sredi poti sva začela gledat, kaj en pobič tala po celem avtobusu. Taki modri zabojčki oz. torbice so bile. Seveda sva tudi midva dobila svoji. In ne boste verjeli, ven so skočile....  ne ne, samo hecam se. Malica je bila notri: 0,5 l vode, pomaračni sokec v tetrapaku, 2 slana kruhka (kot naše žemljice recimo, samo da je bilo res slano), marmorni kolaček. Mislim, da je bilo to vse. No, saj ni bilo tako malo. :-)

Potem pa se je počasi začelo daniti, in sva lahko malo bolj kukala skozi okno (ponoči se namreč ni kaj veliko videlo). Okoli 7h Razbojnik pove, da je možno da smo že v Kairu, ker je videl znak za "Cairo Stadion". Hm, ja mogoče, samo glede na podatek iz vodiča, bi se še kar nekaj časa morali voziti. No ja, bomo videli. Pa sva opazovala okolico dalje.

Potem pa se ustavimo, nekaj ljudi zapusti avtobus, ne vsi, zato sva se tudi midva odločila, da še ne greva dol. Razbojnik vseeno skoči ven, na cigareto, sama ostanem kar na avtobusu. Malo sem že bila v strahu, da bomo Razbojnika pozabili, ko se vendarle pokaže na avtobusu, ki je po krajši pavzi nadaljeval z vožnjo. Potem pa naslednja postaja - vsi grejo dol. Ja, pol pa morva it še midva. Pa sva šla. Takoj so naju napadli če potrebujeva taxi. Seveda ga, samo Razbojnik bi zopet rad v miru enega pokadil... :-) Vseeno pokaževa starejšemu gospodu naslov, kam želiva it. S tistim listkom potem leta okrog in sprašuje domačine kje sploh je ta naslov, kjer sva si midva rezervirala hostel. Ko ugotovi kam mora, smo se seveda najprej dogovorili za ceno, potem pa smo se napokali v avto in naju je po parih ovinkih dostavil pred hostel.

Tam sva takoj prejela čaj za dobrodošlico, lahko sva uporabila internet, nato pa so nama sporočili, da bo soba pripravljena šele okoli 12h. Midva pa sva bila tako zgodaj že tam. Kaj hočeva zdaj naredit? Bati sva poslala sms, da sva že v Kairu in kdaj bi se lahko dobili, pa je rekla da še tisti dan, samo nobene ure ni povedala. Pa sva šla malo raziskovat Kairo. Kam bi šla? Na Khan el-Khalili. Ja... greva pogledat kako zgleda največja tržnica v Afriki.

Seveda sva se potem malo zgubljala po Kairu, kajti nekatere ulice sploh niso označene, nekatere so, veliko znakov pa je takih:

Pol naj se pa človek znajde!? :-)

Kakorkoli, po kratkem počitku na enem od bližnjih pločnikov (kjer sva  Lonely Planet obračala na vse možne načine in preverjala kje sva in kam naj greva), sva nadaljevala z najinim potepanjem po Kairu, še vedno trdno odločena, da najdeva tržnico.

In potem hodiva in hodiva, in naletiva na ulice, ki so se nama že malo zdele, da bi lahko bile del tržnice...

 
He he, nisva se zmotila.Po teli ulici sva prišla na trg...

... na "trg", pred mošejo Al Hussein.

Na levi strani so restavracije, kjer smo kasneje ta dan skupaj z bato pojedli kosilo... A o tem kasneje.

Zopet sva se spočila v senci -  s pogledom na mošejo Al-Azhar (na spodnji sliki v ozadju):

Seveda sva naredila se nekaj korakov po tržnici...

..potem pa sva se odpravila prav do mošeje Al-Azhar...

... do katere sva prišla skozi podhod...

Tokrat sva si ogledala le vhod, noter pa nisva želela, saj nisva vedela, kako se je treba v mošeji obnašat, kaj je sploh dovoljeno in kaj ni, itd.

Ker je bila ura že okoli 12h, sva se odločila, da greva nazaj v hostel pogledat kakšna soba naju čaka. In da se ne bi zopet zgubljala, sva vzela kar taxi, ki naju je dostavil brez problemov.

Sobica je bila majhna, vendar s klimo. Kopalnica je bila kar z eno steno ločena od postelj; kopalnica je bila all-in-one: tuš, umivalnik, ter wc - vse skupaj na 2 kvadratnih metrih. Joj! :-) Ampak kar čisto, tako da bova preživela. Po prihodu v hostel sva potem malo zadremala.

Potem pa me je zbudil batin sms, da prihaja v Kairo. OK! Zbudim Razbojnika, naj se pripravi, ker prihaja Bata. Hitro sva imela pripravljene stvari zanjo, in potem kmalu prejmeva še en sms, v katerem nama sporoči, naj najdeva taxista, da mu bo povedala, kam naj naju dostavi. Seveda sva ubogala. :-)

Ko se je taksist dogovarjal, se mi je zdelo, da se je ful razburjal, ampak sem kasneje pri bati izvedela, da sta se povsem normalno pogovarjala.

Kakorkoli, ko sva skočila iz avta, sva spoznala bato, njenega sina Patricka, v avtu pa je čakala še hčerka Samia. Takoj smo se morali odpraviti naprej, kajti bati so policisti že prej težili, da tam, kjer naju je čakala, ni dovoljeno parkirati. In ko smo sedeli vsi v avtu in se vozili, smo se takoj "zaštekali", kot bi se poznali že celo večnost. Bata in vsi njeni so zelo prijazni in so nama zelo polepšali dneve, ki sva jih preživela v Kairu. Seveda sva imela veliko vprašanj glede vsakdanjih zadev, vere, kako je Patrick kot 10-letnik zapustil Slovenijo in se povsem navadil živeti v Egiptu (in zdaj pravzaprav sploh noče več nazaj v Slovenijo :-) ), in na vsako vprašanje sva prejela odgovor, medtem pa je bata še vozila avto, in to brez kakršnih koli težav - čeprav se sama tam ne bi usedla za volan, saj vsi vozijo kot nori - vmes pa še malo pohupajo! :-) Tudi o tem kdaj drugič. :-)

Odpeljali smo se do parkirišča, kjer smo pustili avto, peš pa smo se odpravili do Islamskega Kaira. Najprej smo si ogledali mošejo Al-Azhar; tokrat sva si jo z Razbojnikom ogledala tudi od znotraj. Seveda smo se pred vhodom sezuli, kot gospod na tej sliki:

... meni smo nadeli ruto in me obleki, kot se spodobi (sliko, kako sem bila urejena, lahko najdete na Razbojnikovem blogu).

Mošeja je kar velika.

Ampak niso vse tako zelo velike. V nobeni mošeji  na stenah ne boste našli fresk ali kakih drugih poslikav, v vsaki pa boste našli polkrožni obod - le ta je vedno postavljen v smeri proti Meki in tja se vedno obračajo verniki med molitvijo.V mošeji boste našli tudi prostor, ki je namenjen le ženskam in v tega noben moški ne sme vstopiti. :-)

V mošeji je dovoljeno posedati, se pogovarjati,...

... otroci lahko letajo sem ter tja ali se kakorkoli drugače igrajo. Brez problemov. Tako je mošeja lahko tvoj prostor kamor se zatečeš, ko imaš vsega dovolj, ko le v miru želiš prebrati kako knjigo, itd. 

Po ogledu mošeje smo pa šli na kosilo v eno izmed restavracij v bližini tržnice - kaj točno smo jedli si lahko preberete in pogledate pri Razbojniku ali Bati (jaz sama žal nisem slikala naših jedi), nato pa smo se po tržnici odpravili do Islamskega Kaira. Gre za ulico oz. območje v Kairu, kjer ima skoraj vsaka stavba pomembno mesto v zgodovini.

V vse stavbe lahko vstopiš brezplačno, in ogleduješ kako so vsi detajli natančno narejeni:

Vendar je teh stavb ogromno, tako da se trenutno v vsako ne bi spuščala. Mogoče kdaj drugič :-)

Ravno večeriti se je začelo, ko smo prišli do obzidja, do Vrat Osvojitve, kjer se Islamski Kairo zaključi.

Vrnili smo se po enaki poti - torej skozi Islamski Kairo, mimo tržnice, do avtomobila. Z Razbojnikom sva se želela že posloviti in da ne bi bila v napoto vzeti taxi do hostla, saj sva se bala, da so najini gostitelji že precej utrujeni, ko Bata predlaga, da bi šli še na eno pijačo ob Nil. Seveda sva bila midva takoj za. Torej se spet vsi napokamo v njen avto in šibamo. Nekje smo nekaj zgrešili, se skušali najti in smo se zapeljali še skozi Mesto mrtvih (čeprav je vodič na tistem uvodnem sestanku v Hurghadi razlagal kako je potrebno imeti posebna dovoljenja, ampak da on, ki ima že malo vez, bo seveda to skušal urediti in tako privabiti še več ljudi na izlet v Kairo); ko se še vedno nismo našli, in smo se še malo zgubljali, smo ustavili ob robu ceste (na kateri so ostali kar hitro vozili mimo nas) in skušali najti taxi, ki bo vozil pred nami. Prvi ni bil za, tudi drugi taksist ni bil za, tretji pa je potem vozil pred nami do kraja, kjer je Bata spet vedela kje smo. 

Peljali smo se ob Nilu, vendar je Bata kmalu ugotovila, da smo nekoliko prenizko. Pa smo obrnili na obračališču, potem pa smo se morali peljati kar daleč v drugo smer. In potem naju je Bata pripravila: "Lejta kako ponavadi tukaj obrnem. In ne bodita presenečena, če bom začela jokat.". "OK, kaj nekaj bo zdaj zakuhala?", sem se spraševala. Ni blo dolgo, ko sem izvedela. :-) Policista ob cesti je prosila, če bi lahko obrnila na kraju, kjer se seveda ne sme obračati. Poiskusila je z vsem: "Nisem od tukaj, izgubila sem se, ampak drugje ne znam priti kot ravno tukaj,..." Govorila je itak arabsko, zato je bilo nama še bolj smešno in sva komaj zadrževala smeh. Pa se prvi ni dal, Bata pa tudi ne. Je rekla: "Gremo do tega, ta je višji po činu". Ponovila je svojo štorijo, prosila in prosila in ta se je vdal. Ukazal je vsem polististom, da umaknejo svoje motorje (ki jih ni bilo malo), pa smo obrnili, kjer načeloma nihče drug ne obrne. Jeeee, pa sva spet doživela nekaj, kar če bi se sama potepala po Kairu, verjetno ne bi. :-)

V glavnem, kar nekaj časa smo porabili, da smo prišli do željene restavracije ob Nilu, do Armade - restavracije, ki je v bistvu ladja, zabetonirana ob Nilu. Pojedli smo vsak svojo tortico, popili pijačo, potem pa so naju odložili v bližini hostla, in za ta dan smo se poslovili.

In tako sva preživela najin prvi dan v Kairu.