Zadnji dan v Kairu

Malo dlje sva spala in ravno ko sva se odpravljala ven, naju je poklicala bata, da je na poti po naju. Zmenili smo se pri egiptovsem muzeju, saj sva ga želela vsaj od zunaj poslikati. Tokrat ga nisva obiskala, ga bova pa naslednjič, ko prideva v to velemesto. 

Zopet sva morala skozi rentgen in to samo zato, da sva prišla do dvorišča, kjer sva nato naredila nekaj posnetkov. 

Ravno sva naredila nekaj posnetkov, ko naju je poklicala bata, da naju že čaka pred muzejem. Hitro sva skočila v avto, in smo se odpeljali proti 6. Oktorbu, v zabaviščni park Fun City.

Na vhodu smo dobili zapestnice, in potem smo se noter neomejeno gibali.

 

 

Najprej smo šli na vrtiljak - na orko. Deklica je stala zraven ene in želela rezervirati za svoje prijatelje, ampak ko sva prišla midva-turista, jo je upravljalec vrtiljaka kar malce napodil, da sva se lahko midva usedla. Turisti v Kairu so res pol-bogovi. In na vrtiljaku je bilo prav super. Naslednji dve sliki je posnela bata, kako midva uživava na najini orki:

Nato smo šli na bumping boats. To so okrogli čolnički, ki plujejo po vodi, vmes pa se zaletavajo ob stranice... Seveda malo šprica in je ful fajn! Slika ni najboljša, ker smo se pač zaletavali, potem, ko pa je začelo špricat, sem pa fotoaparat raje pospravila.

In še v svet dinozavrov: čolniček te pelje po vodi, vmes pa so postavljene makete dinozavrov. In seveda so ti dinozavri zelo glasni. 

Ko smo čakali na predstavo z delfini, se nam je pridružil tudi batin mož, tako da smo skupaj pogledali to luštno predstavo: najprej so klovni na hoduljah okrog skakali, potem pa sta na vrsto res prišla oba delfina. Eden je sredi predstave začel štrajkat, drugi pa je sodeloval skozi celotno predstavo.

Dvorana (če temu lahko tako rečem) je bila nabito polna, in še ko smo čakali na začetek, smo študirali, kako bi se rešili, če bi zaradi nečesa pač morali hitro zapustiti dvorano, kajti ko je zmanjkalo prostih sedžev, so se ljudje posedali kar na stopnice. 

Potem pa smo še vsi štirje skupaj šli še 1x na bumping boats (to je res fajn!). :-)

Nato pa smo se vsedli na vlakec (tak kot jih ponavadi vidimo v obmorskih mestih), ki nas je popeljal okrog.

V tem zabaviščem parku namreč snemajo tudi filme in videospote, tako da je kar nekaj kulis; stavbe iz Kaira, pa piramide, pa Luxor tempelj, pa Sharm el-Sheik,...

Kulisa z ene strani...

...in z druge:

Po vožnji z vlakcom smo šli še na nekaj vrtiljakov.

Vlakec smrti (ta je bil tako fajn, da sva šla kar 2x)...

photo by bata

... pa ananas (ta vožnja je bolj kratka)...

photo by bata

Na vse te vrtiljake sva šla sama, ker bata in njen mož naj ne bi imela prav dobrih želodcev za te stvari. Ampak te zadeve so res luštne, ravno pravšnje za otroke. Verjemite! Razbojniku je tudi rado hitro slabo, pa mu tukaj ni bilo nič. Priporočam vsem družinam! :-) 

Baje imajo v drugem zabaviščem parku (v bližini tega) tudi vrtiljake in vlakce smrti za odrasle in tja me bodo (kot navdušenko nad temi zadevami) peljali naslednjič, ko obiščem Kairo. Vidite, tud' zarad' tega morm it še enkrat tja! :-)

No, potem pa smo zapustili zabaviščni park, odpeljali en avto k bati domov (saj je njen mož prišel v Fun city s svojim avtom) in se skupaj z enim avtomobilom odpeljali na večerjo. Parkirali smo pred stavbo, ki mi sploh ni delovala, da bi bila v njej kaka restavracija, ampak ko vstopiš, se pa odpre povsem nov svet: spodaj slaščičarna, na vrhu pa fensi restavracija. Seveda sva imela zopet željo jesti njihove jedi in zato sta gostitelja naročila vsega po malo. Mmmm, ene stvari so bile odlične, ene malo pekoče, sladice izvrstne. :-) Po večerji smo še kar nekaj časa sedeli in se pogovarjali...in pogovarjali...

Potem pa sta naju odpeljala še do hostla, kjer sva pustila svoje stvari in fotoaparate, saj sva želela še enkrat na Khan El-Khalili. Tokrat je bilo na vrsti nakupovanje. In seveda sva se želela preiskusiti v barantanju. Bata se je sicer ponudila, da gresta lahko z nama in nama privarčujeta kaj denarja, pa vendar sva želela to preizkusiti sama. Sva pa si zapolnila napotke: "Izdelek je vreden tretjino začetne cene. Če bosta zbarantala vsaj na pol, bo to dobro za vaju, pa tudi za prodajalca."

Odložila sta naju pred mošejo Al Azhar in sama sem že imela velik cmok v grlu. Na vrsti je bilo namreč slovo. In ko me je bata še objela, pa so se mi usule solze po licih. Nikoli si nisem, da se bom kdaj navezala na človeka v tako kratkem času - 5 dneh. Iz popolnih tujcev smo postali prijatelji. Bata je tako topel človek, tako odkritosrčna in radodarna oseba, da bi bilo že prav čudno, če se ne bi navezala nanjo kot sem se. Ob njej sem dojela Malega princa, ko je rekel: "Če hočeš videti, moraš gledati s srcem."
Odgovorila nama je na vsa vprašanja, ki so se nama porajala med obiskom Kaira, prav tako nama je razložila marsikatero stvar o Islamu. Bata je res zlata! Pa ne samo do oseb, ki jih pozna. Policistu, ki stoji ob cesti na žgočem soncu in nadzira promet, brez sebičnosti ponudi vodo. Za dobro opravljeno delo (npr. dobro postrežbo), rada dá dobro napitnino. Povsem pozitivna oseba. In predvsem zelo fajn oseba, s katero se lahko brez problema družiš in pogovarjaš o vseh zadevah, saj te o svojih prepričanjih ne bo pregovarjala, in te  ne bo skušala pregovoriti, da moraš tudi ti misliti tako kot ona, ampak ti bo samo objasnila svoj pogled na določeno zadevo. A sem že povedala, da je zelo prijazna? :-) In taki so tudi vsi njeni bližni, tako da jih prav moraš vzljubiti.

 

Bata, še enkrat hvala za vse kar si naredila za naju. Sploh ne vem, kako naj se ti še zahvalim.

Potem, ko sem se pomirila, pa sva res šla v shopping. Kupila sva spominke - piramidice, pa parfume, pa magnetke (za na hladilnik), pa arafatko, pa šale... Uf, kar obložila sva se. In mislim da sva bila z barantanjem kar uspešna, saj sva vsako stvar zbarantala vsaj na pol začetne cene.

Ko sva nakupila vse kar sva mislila, pa sva vzela taksi nazaj do hostla, kjer sva si vse pripravila za naslednje jutro, ko naj bi zapustila Kairo in se odpravila proti puščavi.