Slatnik in Možic

Vremenska napoved za ta vikend je bila, da bo sobota malo lepša, nedelja pa deževna. Torej smo izkoristili soboto. Bili smo na Slatniku in Možicu...

Ampak lepo po vrsti...

Že v petek sva z Razbojnikom tuhtala o tem, kam bi lahko šla. On je želel nekam v hribe, meni bi pa povsem ustrezal kak manjši sprehod: že dolgo si namreč želim obiskati Minumundus, pa zadnjič sva z mami zadeli vstopnici za ogled Škocjanskih jam. No, nekaj takega mi je hodilo po glavi. Ampak, ko sem preverila kakšna bi bila cena vstopnice še za očeta in Razbojnika, me je kar na rit vrglo. 14 EUR /osebo! A so malo zmešani, al kaj?! V Sloveniji imamo preko 10.000 jam in za večino ni potrebno plačati vstopnine - lepe so pa prav tako. V glavnem, Škocjanske jame so bile črtane iz spiska (ker sem pač GORENJKA - pa ne čokolada!), Minimundus pa Razbojniku ni dišal, ker se je želel malo zmigat, glede na to, da je njegov vsakdan zadnje čase zelo enoličen: vstajanje - služba - šola - spanje,... 

No prav no, pa pejva v hribe. Ampak njegov predlog, da bi šla na Viševnik meni vsekakor ni dišal. Zato sem predlagala, da bi se zapeljala na Soriško planino, ter se potem malo sprehodila po tistih gričkih tam okoli. In je bil za. Super. 

Khm, samo v četrtek sva sojamarki Poloni obljubila, da v soboto zjutraj prideva k njej na kavo. Joj, zdaj pa to ne bo šlo, če imava namen it v hribe. Pa sem jo poklicala, ji odpovedala kavo in jo povabila z nama. Seveda je bila takoj za, da gre z nama malo hodkat. Potem pa sem doma izvedela še, da bo mami sama doma, pa sem povabila še njo. In tako se nas je nabralo za en avto. 

Zjutraj ob 9ih sva z mami pobrali Polono, potem smo pobrali še Razbojnika in skupaj smo se odpeljali na Soriško planino. Pri avtu temeperatura še ni bila tako zelo nizka, potem pa smo se tudi hitro ogreli, čeprav je rahlo pihalo. Del poti smo hodili celo po snegu - po prvem snegu te sezone. :-)

Razbojnik je bil malo hitrejši kot me tri, vendar nas je počakal na sedlu pod Slatnikom. Do Slatnika smo se nato hodili med meglicami, ki jih je veter nosil s Primorske strani.

Kmalu smo bili na Slatniku in smo se odpravili naprej proti Možicu. 

Sem ter tja nas je prav lepo sonček pogrel, sicer pa sem res bila presenečena nad tem, kako hitro se spremenijo vremenske razmere v gorah. Npr.: sijal je sonček, ko sem vzela fotoaparat iz torbice in želela slikati, pa je pred mano že bilo vse v belem - v megli. Kriza. No, nekaj posnetkov mi je vseeno uspelo narediti...

Pot proti Možicu nam je dovolila lep pogled na staro vojašnico (dokler je ni v naslednjih 10 sekundah zajela megla in je sploh nismo videli). :-)

Hodili smo po lepi potki, vmes nas je sem ter tja pogrelo sonce, sicer je pa tu že vedno bolj pihalo.

In kmalu zatem smo že zagledali naš drugi cilj - Možic. Takole nas je čakal.

Zaradi vetra smo bili kar hitro na vrhu Možica, in hitro smo se odločili, da bomo postanek naredili nekje v zavetrju, tako da smo šli dalje oz. nazaj proti stari vojašnici. 

Tu smo malo pokukali v to staro stavbo, pred njo smo malo pomalicali (pojedli nekaj čokoladic, spili malo čaja, Polona je imela s sabo pašteto in žemljice); na vojašnici je bil termometer, ki je kazal 2°C. Brrrrrr. Ko smo se okrepčali, pa  smo se odpravili nazaj v dolino, proti avtomobilu.

Kosilo smo si nato privoščili v Škofji Loki - vsak svojo lazanjo. Tik preden naj bi jo prejel tudi Razbojnik, se je natakar opravičil, da je kuhar pomotoma naredil mesno, in ne mesno z zelenjavo, kakršno si je zaželel Razbojnik. Če bi bilo to v redu. Pa je Razbojnik odklonil - že tako smo dolgo čakali, zdaj pa še dobil ne bo, kar je naročil. Hm. In potem moj jezik blekne: "Ja, bo v redu, bo pojedel, če nam je nato ne boste računali.". Pa je bil volk sit in koza cela. Super, ne!? :-) 

No, pri Poloni smo nato popili še vsak eno kavico (po zelo dolgem času sem zopet pila kavo!), ter nato res zaključili današnje druženje.