sreda, 27. oktober 2010

2. dan v Luxorju

Zjutraj sva v strahu šla na zajtrk. Nisva bila namreč prepričana, če je tudi zajtrk vključen v ceno nočitve. Ker naju na vhodu v restavracijo ni nihče nič vprašal, sva se najedla.

Potem pa po celodnevno zalogo vode, barantanje s taksistom in kmalu sva bila na poti v Dolino kraljev. Že pred vhodom na območje sva zagledala take table:

Takoj sva se začela tolažit, da to verjetno velja le za tiste, ki pridejo z agencijami. Ravno sva hotela kupiti dragi vstopnici, ko pride do naju gospod in naroči, na neseva fotoaparate v avtobus. Ko sva mu dopovedala, da nisva prišla z agencijo, pač pa s taksijem, pa je od naju zahteval naj pospraviva fotoaparate v nahrbtnik, saj je na celotnem območju doline prepovedano fotografirati. 

Ja halo?!?! Tako daleč sva prišla, da sedaj ne bova smela narediti niti posnetka doline? Razumela sva, da pač ne želijo, da se v grobnicah slika, ampak zakaj človek ne bi smel narediti fotografije zunaj, v dolini? Verjetno zato, da ne bi padel v skušnjavo po fotografiranju tudi v grobnici...

Hitro sva bila odločena, da potem pa Doline kraljev pač ne bova videla. Baje je Dolina kraljic ravno tako lepa (če ne še lepša), grobnice so si pa vse zelo podobne. Tako nama je bilo rečeno. Naredila sva na hitro še nekaj posnetkov doline...


...ter nato razočarano zapustila območje:


Kam zdaj? Proti Hatchepsutinem templju. S taksijem seveda...
Tu sva kupila vstopnici, obiskala tempelj, pa še svobodno sva lahko vse fotografirala.








Vročina je tu postala nemogoča: 41°C. Zato sva si na izhodu privoščila mrzli Fanti, kajti od vode cel dan tudi ne bi mogla živeti. :-) Po krajšem počitku pa dalje. Dolino plemenitih sva si ogledala od daleč že na poti proti Hatchepsutinem templju in ker nama je delovala taka zapuščena, je niti nisva obiskala. Pa še fantje so nama obrazložili, da se tja v bistvu ne sme.


Čakala naju je še Dolina kraljic. S taksijem sva se zapeljala tja in taksist naju je spraševal, če naj naju počaka. Ko sva rekla, da to ni potrebno, je on kar vztrajal, naj poveva kdaj naj naju pride iskat. No, pa sva mu rekla naj naju pobere čez uro in pol. No, potem sva kupila vstopnici, in se odpravila raziskovat grobnice kraljic. In veste kaj?! Tu ni bilo nobene gužve... :-)

 
Na območju je kar nekaj zaprtih grobnic, nekatere pa si lahko tudi ogledaš.


Ko sva prispela do prve grobnice - Tomb of Khaemwaset, se nama je hitro pridružil starejši gospod. Seveda nama je obrazložil, da je prepovedano fotografirati in nato je šel z nama v notranjost grobnice. Pred vhodom nama je dal še karton, s katerim sva se lahko pahljala, kajti v notranjosti je bilo zelo vroče, soparno, pa še nekoliko slab zrak je bil, da je tist kartonček kar pomagal.

Razbojnik se je seveda spet hitro upogumil, ko mu je najin spremljevalec v notranjosti rekel, da lahko kaj na hitro poslika, da ne bo zunaj nikomur nič povedal, jaz pa nisem želela. Sem pa občudovala poslikave na stenah. Barve so še vedno zelo žive in sem ter tja sem celo podvomila, če je to res tako staro.

Ko sva se odpravila ven iz te prve grobnice, pa sva seveda morala pustiti bakšiš za fotografiranje in pa izposojo pahljač. Razbojnik mu je dal nekaj denarja (5 LE), pa najin "vodič" z vsoto ni bil zadovoljen. In potem se je kar od nekje pokazal še en gospod, za katerega je najin spremljevalec trdil, da je njegov šef, in da morava dati še več denarja. Razbojnik je dal še 5 LE ter rekel, naj si kar razdelita ta denar, čeprav sta želela še več.

In sva se odpravila proti naslednji grobnici - Tomb of Titi. Podobna scena: hitro se nama je približal gospod, na vhodu nama je želel dati kartone, pa sva jih zavrnila, nato pa smo se odpravili v notrajnjost, kjer se Razbojnik spet nekoliko slikal, ter na koncu nekaj malega plačal za to, da bo gospod tiho.

Pred vstopom v tretjo grobnico - Tomb of Amunherhepshef, pa nama je bilo rečeno, da morava fotoaparate pustiti zunaj. Pokazali so na lesene police, ki so bile postavljene povsem na sonce, pa še vse je bilo odprto, tako da bi kar hitro lahko ostala brez vsega, če bi fotoaparate pustila tam. Seveda sva njihov predlog zavrnila. Ko so vztrajali, da drugače ne smeva noter, sva se obrnila, da si pač ne bova ogledala te zadnje grobnice. Pa so si premislili in sva vstopila. Do vhoda so naju spremljali, noter pa z nama niso šli. Je pa stal gospod ob vhodu in če bi kaj slikala, bi verjetno imela kak problem. Zato tudi Razbojnik tu ni nič slikal.  V notranjosti pa sva občudovala najlepšo poslikavo sten. Taki detajli, da o barvah sploh ne govorim. Res lepa.

Zunaj sva se hotela razgledat še po ostalih grobnicah - vsaj vhode (podobni so jaškom, nekatere so na vrhu zaprte z mrežo), pa so nama hitro razložili, da se lahko drživa samo poti. Pa še dodali so, da ne smeva nič fotografirati. Pfja, pa kaj še. Že prej sva fotkala, nazaj grede na tudi - ampak ni bilo več kaj veliko za fotografirat. :-)



Ogledala sva si vse tri grobnice, ki so bile odprte za oglede. Najbolj znana grobnica na tem območju Tomb of Nefertari, je bila takrat žal zaprta. V glavnem, če so si grobnice res vse tako zelo podobne (razen globine, ter širine hodnikov), mislim, da nisva veliko zamudila, ko si nisva ogledala grobnic v Dolini kraljev.

Po ogledu grobnic sva se torej napotila proti parkirišču. Pogled na uro pa nama je razkril, da je preteklo šele dobre pol ure od takrat, ko naju je taksist pustil tam. Drugega taksija pa nikjer nobenega. Ja, nič, bova pa počakala. Ko se kar naenkrat od nekje pokaže nek taksi, in kmalu sva že sedeva v njem. Še preden smo speljali, je Razbojniku mladi prodajalec kar težil in težil, naj kupi neke črne kipce... Na koncu mu jih je želel že na pol zastonj prodati, samo da bi kaj prodal, Razbojnik pa je spet odklonil. Kasneje pa mu je bilo žal, saj so bili kipci res lepi, pa še za ugodno ceno bi jih dobil.

Kakorkoli, bila sva na poti proti Nilu, proti trajektu, ki naju bo prepeljal čez Nil. Razbojnik je prebral v vodiču, da stane ta trajekt, katerega uporabljajo predvsem domačini, samo 1 egipčanski funt na osebo. Naju je pa taksist spraševal, h kateremu trajektu naj naju pelje: turističnem ali lokalnem. Ja, a celo dva sta? Razbojnik mu je obrazložil, da k tistemu, ki stane 1 LE, pa je šofer že vedel kam naju more dostaviti.

Med vožno sva premlevala, ali je naju tisti taksist, ki naju je peljal do Doline kraljic, potem res prišel iskat nazaj... Oz., če je prišel, da vsaj ni bil preveč jezen na naju, ker ga nisva počakala. Ampak na vročini več kot 40°C se nama res ni dalo čakat in sva pač skočila v edini taksi, ki je takrat bil na tem območju.

Izstopila sva iz taksija, naredila nekaj korakov in videla, kako se ljudje že krcajo na trajekt. Pohitela sva za njimi. Vsak je imel že pripravljen kovanec za 1 LE, in prav tako midva. No, Razbojnik za naju oba. Ko je Razbojnik dal gospodu, ki je pobiral denar in vedno gledal le v svojo dlan, 2 kovančka ,je pa  le-ta celo pogledal navzgor. Pa še vedno kazal dlan. Zato sva mu dala še en kovanec in gospod je bil več kot zadovoljen.


Na trajektu sva bila edina turista. In prav tako kot ostali, sva počakala par minut in že smo pluli proti drugemu bregu Nila (z enakim trajektom kot je tisti na spodnji sliki). In zdaj lahko rečeva, da sva se tudi po Nilu vozila. :-)



Trajekt je pristal blizu najinega hotela, tako da sva se kar peš odpravila tja. Mimo Luxor templja, seveda. Queens Valley hotel je res super, če bi radi bivali v Luxorju. Blizu vsega. Pa še dokaj ugoden! :-) Da o bazenu na strehi sploh ne govorim. :-)


Ko sva prispela v sobo, sva se čudila, kaj vse lahko narediš iz deke ali pa brisače. Seveda je bila to zahvala najinega sobarja/sobarice, saj sva zjutraj pri odhodu iz sobe na postelji pustila nekaj bakšiša. Sicer sva tudi v Hurgadi pustila nekaj denarja na postelji, pa sva dobila srčka iz brisače, ampak tale labod, ta pa je presegel vsa pričakovanja. :-)


Hlajenje v bazenu na vrhu hotela, potem skok na kosilo, nato pa sva si želela ogledati še muzej mumificiranja. Ker imajo deljen delovni čas, sva morala pol ure počakati, da se je zopet odprl. Ta čas sva sedela na klopici, videla policijsko "racijo", kupila set kartic od otrok, nato pa sva si šla ogledat zelo zanimiv muzej. Muzej sam ni ogromen, v njem tudi ni dovoljeno slikat, je pa res zanimiv. Predstavijo pa seveda postopek mumificiranja. Ogled več kot priporočam! :-)


Potem pa nazaj do hotela, kjer sva malo počivala, napisala kartice, nato pa sva se odpravila na bazar, malo zapravljat. Takoj, ko sva stopila na tržnico, sem skoraj bruhala. Kosi mesa so kar viseli s kavljev - in to kar sredi ulice in v vročini... Smrad je bil nenormalen. OK, pustimo to ob strani. K sreči je bila samo ena "stojnica" z mesom.

Zapravljanje nama je spet bilo v užitek. Čeprav so tukaj začetne cene precej višje kot v Kairu. Ko sva povedala, da sva npr. v Kairu za podoben šal dala precej manj denarja, so pa izumili odgovor, da je ta šal iz Luxorskega bombaža, tist v Kairu pa ni bil. Ah, dejte no. :-)

Po shoppingu pa nazaj v sobo, na zaslužen počitek.

  

2 komentarja:

  1. Fantastično sta se znašla! Prav ponosna sem na vaju! Res super sta!!

    Komaj čakam, da ko obdelam tale blog do konca vidim tiste fotke na Simonovemu blogu.

    Jaz sem sicer bila v Dolini Kraljev in to leta 2003 nazadnje in takrat se je še vse fotkalo.
    No saj je tudi v Dolini kraljic kaj za videt pa še bolj mir je. :)

    Všeč mi je kako sta se lepo znašla za trajekt in lepo med domačine... :)

    Tržnice in meso na kvaljih pa " Dobrodošla v Egiptu" Se pa strinjam, da je bjak, še posebaj če je na tistih kosih mesa vse črno muh.

    Skratka navdušeno sem prebrala tale zapis in komaj čakam na več fotk pri Simonu.

    lp, bata

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, moj Razbojnik je zadnje čase zelo zaposlen. Ampak ve, da mora spisati do konca še najin dopust, tako da boš morala še malo počakati, pa boš vidla tudi njegove slike. Saj veš, kdor čaka, dočaka. :-)

    OdgovoriIzbriši