torek, 12. oktober 2010

Puščava - 1.dan

Zjutraj sta naju par minut čez sedno pobrala v hostlu angleško govoroči mladenič = najin vodič Alberto, ter starejši ne-angleško govoreči šofer. Par minutk sta zamudila, ker je nemogoče najti ta hostel. In že smo bili na poti proti puščavam.


Peljali smo se skozi 6. Oktober, še zadnjič sva uzrla piramide in po približno dveh urah vožnje, smo se ustavili na počivališču. Khm ja, če temu sploh lahko tako rečeš. Že v kombiju nama je Alberto razlagal, da je desni WC za moške, levi za ženske. Zakaj je to povedal? Ja, slikici, ki označujeta spol, sta se zdeli povsem identični. Oba z Razbojnikom sva šla na WC, in meni je žal, da sem šla, ker tako nagnusnega WC-ja še v življenju nisem videla.

Po probližno 4 urah vožnje iz Kaira, smo se ustavili v prvi oazi, Baharya Oasis. Šlo je za skupek hiš, na cesti ni bilo betona, je pa bilo ogrooomno smeti. Iz kombija smo se tu presedli v terenski avto s pogonom 4x4. Iz velikih nahrbtnikov vzela le najnujnejše stvari, ki jih potrebujeva za eno noč, kajti prvo noč smo kampirali v puščavi. Tu se je zamenjal tudi šofer; šofer s kombijem nas bo pač počakal naslednji dan na dogovorjenem mestu, kjer se bomo presedli nazaj. Ko smo bili v jeep-u, smo se še malo popeljali po oazi, da smo kupili še kruh in jajca, da bomo v puščavi imeli vse za kosilo in večerjo. Šofer je vse poznal in vse "oblajal", pa vseskozi se je smejal. :-) Še natankamo, in gremo!

Najprej smo se zapeljali na sipino... Uau, tako sem si puščavo vedno predstavljala. Z Rabojnikom sva naredila par fotk, nekaj korakov po pesku, potem pa dalje... Tu smo se ustavili le zaradi fotografiranja. :-)


Takle pa je bil naš jeep... Kar fino naložen!


Potem pa proti Črni puščavi. Ime črna, je pravzaprav zaradi črne barve. Območje je vulkanskega izvora in vse je res črno:




Potem pa smo se odpeljali do (vulkanske) sipine in z Razbojnikom sva splezala na približno 50-metrsko sipino. V tisti vročini se mi je zdela precej višja. Preden sva se začela vzpenjat je vodič zavezal arafatko Razbojniku na glavo, pa sva štartala v hrib...

Na vrhu je bil prav lep razgled nad Črno puščavo:



A se kaj vidi, da nama je bilo (zelo) vroče?


To je edina sipina na katero je dovoljeno splezati. Ko sva se naužila razgleda, sva odšla nazaj proti jeep-u, (na spodnji sliki se vidi par jeep-ov, a samo eden je čakal naju) kjer sta naju čakala šofer in vodič, ki nista želela iti z nama na vrh te sipine.


Potem pa proti Beli puščavi.

Še prej smo se ustavili na kosilu. Zunanji del stavbe, kjer naj bi pojedli kosilo, je bil prav grozljiv. Umazanija vsepovsod. Niti slikala nisem. Ampak, ko pa si vstopil, se je strah izpred stavbe: "A tu noter naj grem?!" spremenil v izjavo: "O, kako simpatično!"


In čeprav je zunaj pripekalo, v senci vročine sploh da ni bilo čutiti.

No, ja, še vedno se nisem znala povsem sprostit, kajti ko sva vstopila v prostor (dejansko je bila ta "sobica" le s trsjem oblečena in s palmovimi listi pokrita, na tleh so bile preproge ter blazine, pa nizke mizice), so vsi moški, ki so prej čebljali, kar utihnili. Groza! No ja, ampak nihče mi ni želel nič slabega.


No, potem ko smo jedli, je prišla še ena turistka in sem se počutila nekoliko bolje. In kaj smo jedli? Jedi, ki jih je pripravil naš šofer (jap, takrat sva ugotovila, da je šofer tudi najin kuhar). Pripravil je tuno (ja, to je odprl konzervo), potem nekaj podobnega našemu satarašu (vmešana jajca z zelenjavo), pa potem nek bel namaz tudi z zelenjavo, ki je bil zelo pekoč, pa še ful (ala naš fižol). In ob vsem tem smo jedli (ploščati) egipčanski kruh. Mmmm, je bilo dobro. In spet nimam fotografije, ker sem bila tako zelo lačna, da sem takoj začela jest... :-) Ampak moram poudariti, da je bilo vse skupaj zelo lepo zdekorirano!

Po kosilu smo se ustavili ob springu - izviru vode, kjer sva z Razbojnikom namočila noge, kopala pa se nisva, saj s sabo nisva imela kopalk. Ampak naju je Alberto potolažil, da se bomo naslednji dan tudi ustavili ob podobnem izviru vode.

Nato pa smo se res odpeljali proti Beli puščavi. In zakaj se ta imenuje "bela"? Ker je povsem bela... :-)
Belo puščavo pa tvorijo bele skalne tvorbe, ki jih je veter oblikoval po svoje.

Začetek Bele puščave je pri Chrystal mountain.


Gre za tvorbo, ki jo sestavljajo mali kamenčki/kristalčki. Od tod tudi ime.


Kamenčkov je v pesku pred to goro veliko, in ko sem si jih nekaj nabrala, ter slikala, me je videl Alberto in mi dovolil vzeti samo enega. Največji na spodnji sliki, ta je potem odšel z menoj, ostali pa me še čakajo tam. :-)


Potem pa smo se nekaj časa le vozili in vozili. Pokrajina, ki je brzela mimo okna pa je bila taka:


Dokler nismo prišli do sipine, ki nam je nudila res lep razgled nad Belo puščavo. Tu smo se ustavili, da sva z Razbojnikom lahko slikala.


Po kratkem postanku pa naprej, tako kot jeep pred nami.



Po tej sipini smo se peljali 90 km/h. Na sliki mogoče niti ne deluje, ampak je bila precej strma.


Ogledali smo si tudi najstarejše drevo v Vzhodni Sahari,...


...se malo vozili naokoli in občudovali izvirnost mati narave...


Videli smo tudi kamelo (iz kamna jo je izoblikoval veter), in tik preden se je sonce res skrilo, smo prišli do piščančka.


Potem pa smo morali poiskati prostor za kampiranje. Šofer je poiskal prostor ob "kolegih" - ostalih šoferjih in vodičih, ki so prav tako pripeljali turiste v Belo puščavo, pa vendar smo bili na samem. 

Šofer in vodič sta se lotila postavljanja kampa, najine pomoči nista potrebovala, zato sva se z Razbojnikom igrala s fotoaparati. Vanje sva nasuvala pesek... Aja ne, Razbojnik je odprl zaslonko na svojem, jaz pa se s lučko pisala po zraku. Mislim, da nama je nekaj fotk kar uspelo. 

Ko je bil kamp postavljen smo povečerjali. Šofer je pripravil oddlliiičččnnnega piščanca na žaru, pa riž pomešan s suhimi testeninami, pa omaka iz krompirja in zelenjave. Njami! Piščanec je bil zelo lepo hrustljav. Že ko sta rezala zelenjavo za večerjo (nama z Razbojnikom nista dovolila delati ničesar), se nam je pridružila puščavska lisička.


Da nam ni ušla oz. da se nas ne bi naveličala, smo ji metali grozdne jagode, po večerji pa je dobila tudi ostanke piščanca in potem smo slišali hrustanje v bližini kampa. 

In kako je izgledal pravzaprav naš kamp? Ob parkiranem avtu se je postavila stena - v obliki črke L. Na tla smo dali preprogo (da nismo hodili po pesku), potem smo imeli 4 blazine, na katerih smo kasneje spali in pa mizico (he he, kot sva videla, ostali vodiči mizic niso imeli). In potem cel kup stvari s pomočjo katerih je nastala super večerja.


V bližini smo si zakurili še ogenj, kjer se je potem nad žerjavico prav lepo zapekel piščanec, pa še vodo  za čaj smo si zavreli, čeprav je potem nismo potrebovali, saj smo šli na čaj v drug kamp.


Šofer je od nekje prinesel še vodno pipo oz. šišo. Razbojnik jo je že kadil, jaz pa sem jo poskusila prvič. Razložili so mi, da moram zelo vdihniti... Ko sem vdihnila, sem potem začela kašljat, vsi okoli mene pa v smeh. Še kar nekaj časa sem kašljala in se odločila, da bom drugič probala tisto, z okusom, take z navadnim tobakom pa me ne zanimajo več. :-)

Šofer je nato prinesel še šotor, da bi ga postavili, pa sva z Razbojnikom rekla, da ga ne potrebujeva. Da bova spala kar pod zvezdami. Pa sva bila spet malo čudna... :-) Ampak sva mislila, da bomo pač vsi štirje spali v našem kampu... No, potem sta si prenesla svoji blazini za steno - verjetno naju nista želela motiti.

Pred spanjem smo se sprehodili še do bližnjega kampa, kjer so nam šoferji in vodiči ob ognju zapeli nekaj njihovih tradicionalnih pesmi. Ko so se nam približale puščavske lisice, so vsi ostali turisti šli iskat fotoaparate, midva sva se pa samo smejala, saj sva že prej imela cel photo session z lisičkami. Zgleda se njihovim kampom niso pridružile že med večerjami. Ko smo spili čaj, sva se z Razbojnikom poslovila in odšla nazaj do našega kampa, kjer sem ugotovila, da se je lisička polulala ravno na mojo spalko. Eh, kaj 'čmo zdej? Pa sem si dala rjuho čez tisto lužico in zaspala. 

Zbudila sem se sredi noči, ko mi je bilo vroče. Ja, vem da naj bi se ponoči v puščavah zelo shladilo, ampak nekega hudega mraza ni blo (če je bilo še meni vroče). Tako sem slekla pulover in nazaj zaspala.

V kakšno super lepo jutro smo se zbudili, pa naslednjič.




4 komentarji:

  1. To pa je doživetje! Fotke so fantastične.

    Zanimivo to so torej puščavske lisice. Same ušesa so jih :))

    pošiljam ti sonček in lp,

    bata

    OdgovoriIzbriši
  2. @bata: hvala! :-) Ja, puščavske lisičke majo res ogromna ušesa. Pa baje da vidijo tud full dober! Ampak čez dan jih nismo nikjer videl. :-)

    OdgovoriIzbriši
  3. Ampak prvi dan v puščavi je bil fenomenalen. 90km/h po sipinah, odlična večerja, puščavsek lisičke... nepozabno. Lepe fotke!

    OdgovoriIzbriši
  4. @Simon: se povsem strinjam. Res noro doživetje.

    OdgovoriIzbriši