Puščava - 2. dan

Zjutraj, ko sem odprla oči, je bilo nebo vijolično. Ker ni še nihče vstal, sem tudi jaz še malce poležavala. Potem pa je šofer že kolovratil okoli jeep-a in mi pokazal, naj naredim kakšen posnetek sončnega vzhoda. Sem skušala prebuditi še Razbojnika, pa se še ni želel zbuditi, zato sem nekaj posnetkov naredila kar sama.

 

Okoli kampa sem našla cel kup stopinj lisičk...

Ko smo pozajtrkovali in pospravili kamp, smo se namenili dalje. Pot nas je vodila še skozi Belo puščavo...

..., potem pa sem ob cesti že videla znan kombi in že (po)znanega šoferja.Tik preden smo se presedli sta šoferja (najverjetneje) rekla še kako moško, potem pa smo se polovili od šoferja z jeep-om.

Namenili smo se v Farafra oazo. Po prihodu v oazo smo se odpeljali do lokalnega art muzeja, ki ga je ustvaril umetnik z imenom Badr Abdel Moghny Aly. 

 

Gre za samouka, ki riše, izdeluje skulpture in kipe in je precej poznan po svetu, predvsem po Evropi. Na vpogled sva imela članke o njem iz različnih (evropskih) časopisov. Umetnik naju je v svojem muzeju sprejel kar sam. 

Razložil nama je, da so vse njegove slike in izdelki iz naravnih materialov, ki jih pač najde v okolici oaze, da so barve, s katerimi riše in ustvarja, naravne - le mordro barvo peska dobi tako, da ga obarva z indigom.  Pesek hrani v posodah, ki so na zgornji sliki na desni strani. Kakorkoli, po uvodni predstavitvi, sva se sama sprehodila po muzeju in bila navdušena: Razbojnika so navdušile predvsem skulpture, mene pa slike, narejene iz peska (ena slednjih je tudi naslednja. A ni lepa???).


Z Razbojnikom sva lahko le sanjala, da bi domov lahko odnesla kako njegovo stvaritev, za ceno le teh (čeprav so nekatere na prodaj) pa še vprašati nisva upala.

In nato smo se odpelajli do spring-a, kot nama je bilo dan poprej obljubljeno. Voda je bila topla (ne  hladna tako kot v tistem, kjer smo se ustavili dan poprej) pa kljub vsemu osvežilna - itak, po dnevu brez vode in kopalnice v puščavi. :-) V kopalke sva se preobleka v bližnji lopi, potem pa skok v toplo vodo...

Ko sva se namočila (in umila), pa dalje. Proti oazi Dakhla.

Malo pred oazo smo se ustavili pri grobnicah Romanov: El-Mozawaka Tombs. Gre za 300 grobnic, ki so jih odkrili leta 1972. Trenutno so območje pripravljali za turiste.

 V nekatere grobnice smo tudi pokukali in videli še vedno ohranjene mumije.

Sledil je obisk Islamic City - mesto, narejeno iz blata. V zadnjih letih ga pridejo vsakoletno obnavljat Nizozemci, sicer pa je v starih časih imelo to mesto obzidje in vrata v mesto so bila odprta od sončnega vzhoda do sončnega zahoda, ponoči so bila zaprta.

Mesto je podobno labirintu: polno prepredenih uličic. Ponekod so prehodi zelo nizki; pa ne kar tako. V kolikor bi v mesto prišli sovražniki, bi bili le ti najverjetneje na konjih in bi jim ti nizki prehodi onemogočili hitro napredovanje po uličicah. 

V mestu so včasih imeli vse: mošejo, šolo, stiskalnico oliv, prostor za mletje žita, še celo sodišče. Danes v mestu živi še približno 5 družin in samo zaradi njih so v mesto napeljali elektriko. Sicer pa se lahko pohvalijo tudi z muzejem oz. muzejčičem. :-)

Na spodnji levi sliki je prikazana tipična gradnja te vasice, na desni sliki pa je obnovljen minaret mošeje.

Potem pa smo se odpeljali na kosilo v restavracijo, ki je bila povsem blizu našega hotela. Kaj smo jedli tokrat? Juha - zelo podoben okus kot pri naši goveji juhici. Tudi te temni fižolčki, ki plavajo v njej, so v bistvu testenine. Zlo dobra župca.

Pa solata: paradižnik, peteršilj, kumare - in ne vem zakaj je tam tista limona. :-)

Pa riž s testeninami:

In nenazadnje piščanec (ki mi je ob koncu dopusta že skozi ušesa gledal), serviran na peteršilju: 

Aha, in še krompir v kosih v paradižnikovi omaki.

Po kosilu sva prišla do sobe, kjer sva si preplaknila nekaj cunj (ki so se zeeelooo hitro posušile na balkončku sobe), in ob 21h smo bili zmenjeni, da se dobimo z vodičem in šoferjem, da skupaj povečerjamo in da  bomo po večerji skupaj šli na pijačo v coffeshop, kot pravijo njihovim gostilnicam, kjer se ob večerih dobivajo lokalci, igrajo backgammon, domine in kadijo šiše. In uganite kaj je bilo spet za večerjo? Piščanec! Pravzaprav je bil celoten jedilnik večerje podoben kosilu, tako da se v podrobnosti niti ne bi spuščala. Ampak juha je pa res dobra. 

Po večerji smo našli internet, kjer sva si z Razbojnikom želela rezervirati hotel v Luxorju.  Internet caffé  je bila sobica z nekaj računalniki, v enem čudnem trgovskem centru, kjer so prodajali predvsem veliko poročnih oblek. Internet je bolj počasen (v Lonely Planetu celo piše, da je hitrost interneta enaka hitrosti poštnega goloba), a sva po dolgih minutah čakanja le dobila povraten e-mail, vendar je bil le-ta prazen. Nisva želela komplicirati in smo odšli. Sva pa upala, da naju je hostelworld.com (kjer ponavadi rezervirava hotele ali hostle) prepoznal, in da bova nekako prišla do potrditve, da sva rezervirala hotel v Luxorju.

Na poti ven iz te stavbe so se zopet ozirali za nama, kot da sva padla iz vesolja, in tokrat nama je Alberto razložil, da so se deklice navduševale nad mojimi rdečimi lasmi, češ kako zelo lepa barva las. :-)

V coffeshop-u smo naročili 3 šiše (z jabolčnim okusom) in pijačo. Šišo sem spet potegnila kot "ta-velik" in seveda se mi je spet zaletelo in sem spet kašljala in kašljala in seveda so se mi spet vsi smejali. Ko sem se na Razbojnika kar malo razhudila, zakaj je rekel, da je jabolčna samo okus po jabolku, če pa temu ni,tako ,je rekel: "Ja, meni se zdi, da ima samo okus po jabolku". Hja, kaj pa sprašujem strastnega kadilca, a ne?! :-) V glavnem, ta večer sem ugotovila da šiša definitivno ni zame. 

Z Albertom sem odigrala tudi backgammon. Povedala sem mu, da sem sicer začetnica in ko mi je razložil  njihova pravila, ki so še bolj enostavna kot pri tistem backgammonu, ki ga igram na računalniku. Ko sem mu razložila pravila igre backgammona kot ga igram na računalniku, mi je zaupal, da je tisto izraelska različica. V glavnem, preden sva začela z igranjem, mi je rekel, da bom najverjetneje izgubila, ker pač igram proti pravemu Egipčanu. He he, pa se je uštel. Pravila so tako enostavna, da sem hitro razumela point igre in sem ga premagala. In to kar fejst... Seveda mi je čestital in potem ni več komentiral najine igre. :-) 

Ko smo se nakadili in napili, je Razbojnik za vse plačal (celih 20 egipčanskih funtov - kar nisva morala verjeti, da tako malo), in smo se odpeljali nazaj proti hotelu, kjer smo se za ta dan poslovili.