Puščava - 3. dan

Po zajtrku (ti so bili tudi skoraj vsak dan enaki), smo se odpeljali proti oazi Al-Kharga. Peljali smo se skozi puščavo, ki je bila na nekaterih delih samo iz sipin, ponekod pa so bile najrazličnejše oblike. 

Ko smo prispeli v El-Khargo, sva si z Razbojnikom ogledala lokalni muzej, v katerem pa imajo spravljene najrazličnejše predmete, ki so jih našli v okolici oaze.

V muzeju so samo za naju sproti prižigali luči in ko sva si v sobi ogledala vse, ter se premaknila v naslednjo, so jih hitro spet ugasnili. Predmeti (nakit, posode, obleke,...), ki so stari okoli 2000 let, zanje sploh niso stari, vendar so si po nekem čudežu vseeno prislužili mesto v tem muzeju.  

Potem smo se odpeljali pogledat tempelj imenovan Tempel of Hibis. Trenutno ga sicer obnavljajo, zato smo si ga ogledali le od daleč.

Tempelj je sestavljen iz večih delov -  počasi so ga namreč dograjevali. Stene in stropi  so popisani is hieroglifi in na enem delu so našli zapise o pravicah žensk. Jap, že tako dolgo nazaj se je o tem govorilo.

Skok nazaj v kombi in proti Krščanskim grobnicam. Domnevno so to najstarejše krščanske grobnice v Egiptu. Območje se imenuje Al Bagawat in tu je 263 grobnic, narejenih iz blata.

V tem "naselju" sta tudi 2 kapeli, na stenah katerih vidimo Adama in Evo ob jablani,...

pa Noetovo barko, pa seljenje, ki ga je vodil Mojzes,...

ter seveda belega goloba (ki je v bistvu narisan z rdečo barvo), ki predstavlja mir:

In tukaj je bilo spet kar precej vroče (nad 40°C), tako da se meni pravzaprav ni preveč ljubilo hoditi med temi grobnicami - in tolažim se s tem, da so si bile vse bolj ali manj podobne, ter da so v teh dneh že na pol podrte. Prav zaradi vročine sva si ogledala samo eno kapelico, ampak verjamem, da je druga precej podobna tej, v kateri sva bila.

Kosilo smo imeli v eni mali oštarijici ob grobnicah. O čistoči le-te raje ne bi razglabljala. Ampak če tudi Alberto (vodič) tu ni jedel zelenjave, sem se jo sama še bolj izogibala. Kot nama je razložil, je voda v oazah pitna samo za ljudi, ki se tu rodijo, ostali bi znali imeti prebavne motnje, če bi pili to vodo. In pa po dolgem času ni bilo piščanca - vse ostale jedi sva pa že jedla.

Potem pa proti hotelu. Dobila sva sobo - kot en mali bungalovček. Do sob so vodile potke in počutila sem se skoraj kot na morju kje na hrvaški obali.

Na potkah so bili dateljni, ki se prav tako grdo prilepijo na podplat kot žvečilni gumi, ampak sicer pa res lušten hotelček.

Seveda je bila v sobi klima, pa televizija, WC pa nama je malo nagajal. Vrvica za vodo potegnit je bila namreč strgana, tako da je potem Razbojnik vsakič v kotličku nekaj premaknil, da sva lahko WC sploh splaknila. :-)

Takoj po prihodu v sobo sva malce zadremala (verjetno je vročina tista, ki izmuči človeka), ko pa sva se naspala, sva odšla na večerjo v jedilnico hotela. Aha, uganili ste: spet sem jedla piščanca, pa riž, pa tokrat je bila zraven celo na pari kuhana zelenjava. Alberto in voznik sta tokrat večerjala nekje zunaj, vendar sta naju okoli 9ih zvečer prišla iskat in smo šli skupaj na pijačo. Razbojnik si je privoščil tudi šišo, za ostale pa je bilo baje prevroče, da bi jo kadili. No ja, ob 10ih zvečer je bilo še kar toplo: 33°C, ni pa bilo več vroče. :-)

Kaj je res huda vročina sva itak izvedela šele v Luxorju. O tem pa v nadaljnjih zapisih. ;-)