Cima Bella

Razbojnik je smučal v soboto, ko smo se mi potepali po Primorski, jaz pa sem na sneg skočila v nedeljo. S sojamarko Uršo sva se že petek zvečer odločili, da v nedeljo odrineva v Italijo, na Cima Bello.

Ob 7ih sem bila pri njej v Kranju in brez večjih zamud sva že drveli po avtocesti proti Italiji. Hop čez mejo, Urša namesto GPS-a in kmalu sva prispeli na izhodišče, kjer se je našel plac ravno še za najin avto. Potem pa pa smučke na noge in v hrib.

Na začetku se sonce ni nič kazal. Sva bili kar malo razočarani, saj so napovedovali sončno nedeljo.

Potem pa, ko sva prišli nekoliko višje, se je še sonce pokazalo in nama je postalo  še bolj vroče. Tako sem sama hodila v enih samih tolgih, tankih rokavih.

In tako sva hodili in hodili (sama sem bolj sopihala za Uršo - prav mi je, kaj se pa letošnjo zimo ne spravim nikamor), ter prišli do sedla, od koder bi imeli še kakih 20 min do vrha. Tam pa se je kar naekrat zoblačilo, veter je začel pihat, Urša je ugotovila, da je sneg pod vrhom spihan in da je ledeno, in da na vrh ne bi šla, in parna lokomotiva (=jaz) se je takoj strinjala, da je za tisti dan osvojitev sedla dovolj.

Potem sva malo pomalicali in se uredili za spust v dolino. O tem da je bilo presmučano vse, ne bi razglabljala, ampak smuka je bila vseeno odlična. Samo navadit se je bilo potrebno na sneg in pa na smučine prejšnjih smučarjev, ki so sem ter tja prav oteževale celoten spust.

Ko sva prismučali skoraj do avta, sva se spet preobuli in nazaj proti Kranju, kjer sva si v eni izmed gostiln privoščili kosilo: ogromno solato s puranom, rukolo, paradižnikom,...

In zvečer sem zaspala kot ubita.